Pogovor Portret

Aleksander Gadžijev, pianist

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 44, št. 2 (april 2013)

»Vse je odvisno od tega, kar nosiš v sebi.«

BITI ALI NE BITI PIANIST, to je tu vprašanje

V stanovanju v Ulici Morelli v Gorici v Italiji nastajajo zanimive klavirske zgodbe, ki jih živijo in ustvarjajo Ingrid Silič, novogoriška pianistka in uspešna klavirska pedagoginja na Glasbeni šoli Nova Gorica, Sijavuš Gadžijev, ruski pianist in profesor, ki je v dveh desetletjih na Primorskem vzgojil vrsto izjemnih mladih mojstrov črno-belih tipk (Danijela Breclja, Ivana Skrta, Urško Babič, Aleksandro Pavlovič, Saro Rustja …), in njun 18-letni sin Aleksander Gadžijev, dobitnik številnih najvišjih (tudi absolutnih) nagrad na različnih državnih in mednarodnih klavirskih tekmovanjih.

Oče in mati ne koncertirata več, Aleksander pa v zadnjih letih z odločnim, samozavestnim poustvarjalnim kredom, briljantno tehniko, mogočnim udarcem na črno-bele tipke, bogastvom domišljije ter občudovanja vrednim impulzom osvaja občinstvo na pomembnih odrih v okviru festivalov po Italiji, Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in Franciji. A kljub razkošni zbirki diplom, pohval, nagrad in laskavih kritik se mladi goriški pianist vsakodnevno sprašuje o smiselnosti tovrstnega predajanja glasbi in vztrajno išče nove, drugačne poti, da bi realiziral svojo kreativnost, da bi svoje bogastvo domišljije in fantazije prelil v profil, ki bi ga najbolje izpolnil. Izjemno razmišljajoči mladenič namreč v glasbi vidi globlji smisel in pomen za današnji čas, njegova radovednost ga vodi v najrazličnejše svetove umetnosti, filozofije in fizike, zanimajo ga jazz, improvizacija, kompozicija.

Muziciranje ima Aleksander v genih in krvi. S klavirskimi tipkami se je prvič srečal, ko je bil star pet let. Do osmega leta starosti ga je poučevala mama, nato je za njegovo uspešno pianistično pot skrbel oče. Vsa leta je gojenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emila Komela v Gorici, vzporedno je obiskoval tudi konservatorij v Ceseni (pri profesorju Luigiju Tanganelliju), kjer je lani julija z najvišjo oceno, pohvalo in posebno omembo tudi diplomiral. V odlični zbirki nagrad izstopata zadnji iz leta 2012: na mednarodnem pianističnem tekmovanju Furlanije in Julijske krajine v Sacileju je prejel tretjo nagrado in v finalu z Orkestrom Furlanije in Julijske krajine izvedel 1. klavirski koncert Petra Iliča Čajkovskega pod vodstvom dirigenta Tiziana Severinija, na italijanskem državnem natečaju (Premio nazionale delle arti) v Trstu pa je osvojil prvo nagrado in kot prvonagrajenec imel v koncertni sezoni 2012/2013 več koncertov po Italiji in v Parizu.

Ta živahni, radovedni, simpatični in komunikativni mladenič je trenutno tudi vzoren učenec zadnjega, 5. letnika znanstveno-jezikovnega liceja »Duca degli Abruzzi« v Gorici in v teh mesecih veliko razmišlja o svoji nadaljnji usmeritvi. Ker ga zanimajo različna področja, bi najraje študij glasbe povezal s študijem še katerega od drugih, predvsem naravoslovnih predmetov, na primer matematike ali fizike.

»Najbolj aktualna možnost je, da bi študij nadaljeval na Mozarteumu v Salzburgu, ker menim, da je to zelo stimulativno okolje in hkrati ni tako daleč od doma. Pri izbiri imajo prednost kvaliteta študija, ime šole, pa tudi stroški za bivanje. Sicer pa sem prepričan, da je v življenju zelo veliko različnih zanimivih stvari, ki jih ne smeš zanemariti in pozabiti. Redko srečamo ljudi, ki so poglobljeni in široko razgledani na različnih področjih. Pianist današnjega časa pa mora biti nadarjen, samozavesten, vztrajen in tudi zelo potrpežljiv. Potrebno je veliko garanja in tisti, ki tega ne zmore, nima širokih perspektiv. Upam, da bo v prihodnje figura pianista vedno bolj identificirana s figuro glasbenika in umetnika, ne pa zgolj s figuro obrtnika in virtuoza. Velik pianist mora imeti široko obzorje in veliko znanja ne samo o glasbi, ampak o celotni umetnosti in tudi filozofiji, znanosti itd.«.

V tem smislu nastaja tudi tvoja zaključna naloga na liceju, saj se že kar nekaj časa poglabljaš v osebnost Ludwiga Wittgensteina.

Wittgenstein je resnično zanimiva revolucionarna osebnost. Pa ne toliko zaradi filozofskih idej, ki so sicer genialne, temveč zaradi njegovega pristopa v filozofiji. Meni namreč, da je filozofija dejavnost in ne zgolj doktrina. Navdušuje me njegova zamisel o filozofiji, ki naj ne bi bila statična in dogmatična, ampak bi se vedno spreminjala in na novo oblikovala. V tem smislu sem mu zelo soroden. Tudi sam namreč menim, da ne obstaja fiksna in večna resnica, ampak je spremenljiva in celo večkrat nasprotujoča.

Zato morebiti tvoji čedalje pogostejši sprehodi v manj resne glasbene tokove. Ob marljivi vadbi najzahtevnejših klavirskih partitur vedno najdeš čas tudi za klavirsko improvizacijo in jazz, večkrat omenjaš, da bi morebiti celo študiral kompozicijo.

Improviziram zelo pogosto, na šoli Emila Komela pa se včasih preverim tudi v igri jazza. Seveda, tudi o kompoziciji veliko razmišljam. Doslej še nisem napisal kakega celotnega opusa, imam pa različne zamisli, ki bi jih moral še obdelati, a mi trenutno zmanjkuje časa. Moji vzorniki pri tem pa so Gyorgy Ligeti v kompoziciji, Keith Jarret v improvizaciji in Paul Bley v jazzu.

A vrniva se med skladatelje tvoje mladosti. Najvišje na tvoji lestvici izbranih klasičnim mojstrov je Johann Sebastian Bach, sledi mu Ludwig van Beethoven. Na tvojih koncertnih repertoarjih je večkrat tudi Sergej Rahmaninov, in ker se letos spominjamo 140. obletnice njegovega rojstva in 70. obletnice smrti, me zanima, kakšno mesto ima ta rusko-ameriški skladatelj in pianist v tvojih programih. Mnogi v njegovi glasbi »odkrivajo« pretirano sentimentalnost, čustvenost, otožnost, skratka tisti topli tok ruske liričnosti, ki na koncertih lahko marsikomu omehča kamnito srce.

Skladb Rahmaninova nikakor ne izvajam zato, da bi se z njimi na tak način dotaknil občinstva. Njegova glasba mi je preprosto zelo blizu. Njegova harmonska paleta, njegova transcendenca, tako notranja kot zunanja, sta izjemno razviti in dosežejo neverjetno globino. Zame pa glasba ne more biti samo zabava in razvedrilo, je nekaj globljega.

Glasba je zate nekaj živega, polna modrosti in lepote. Postala ti je snov, s katero oblikuješ tudi svoje odnose do okolja, prijateljev. Na tej poti je zagotovo odločilno vlogo odigral oče. Kdo pa je še vplival na tvoj glasbeni razvoj?

Vladimir Viardo, Ferenc Rados in morebiti še najbolj Claudio Martinez-Mehner, ki ima zelo poseben način dela in zelo poseben koncept glasbe. Razlikujeta se na primer od ruske šole, ker z njima ne išče samo čisto lepoto, temveč estetsko resnico in etično umetnost. Zame pa je umetnost sredstvo, s katerim ubežimo stvarnosti, ki nas zelo pogosto pušča nezadovoljne oz. celo stremi k temu, da bi zadušila posameznikovo osebnost. Umetnost je lahko tudi način za dvig duha v času, ko se zdi, da ni potreben, kajti nad vsem prevladujeta potrošništvo in materialno bogastvo.

Od rane mladosti si obdan s klavirji in klavirsko glasbo. Si morebiti vendar kdaj obupal, razmišljal, da bi zapustil ta pianistični svet?

Seveda sem razmišljal, da bi vse pustil in začel svojo življenjsko zgodbo od začetka. A vedno, ko se mi je tak trenutek zgodil, sem že v naslednjem občutil nostalgijo po črno-belih tipkah. Ne mine dan, da se jim ne bil vsaj za nekaj časa približal in nanje zaigral, pa četudi eno samo krajšo improvizacijo.

Živiš, ustvarjaš in poustvarjaš v precej nevsakdanjem okolju. Mama je Slovenka, oče Rus, vsi skupaj pa živite v Italiji, kjer tudi obiskuješ šolo v italijanskem jeziku. Kako te zaznamuje to prepletanje različnih nacionalnosti, kultur, jezikov?

To je zame krasna izkušnja. Govorim več jezikov, kar je danes izjemnega pomena. Dobil sem tudi priložnost spoznavanja različnih kultur, kar človeka notranje zelo obogati. S precejšnjo lahkoto razmišljam kot tujec in to mi je v veliko pomoč pri odnosih z ljudmi, s katerimi se srečujem in sodelujem.

Žal ima za Aleksandra Gadžijeva dan samo 24 ur in tako mu marsikdaj zmanjka prostih ur, ki bi jih rad namenil tudi poglabljanju v dela Sigmunda Freuda, Arnolda Schoenberga, Antona Weberna, Albana Berga, Gustava Klimta in Vasilija Kandinskega.

Tatjana Gregorič

Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 44, št. 2 (april 2013)

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja