25. marec 2020
Mojstrski tečaj baročnega petja, ki ga je februarja organiziralo Glasbeno društvo Musica nucis, je ponudil priložnost za intenzivno tri dnevno izobraževanje z mednarodno priznano mezzosopranistko in harfistko Tanjo Vogrin, ki pravi: »Zelo sem se razveselila povabila, da na Goriškem pripravimo pevski seminar na temo zgodnjega baroka, saj obstaja v Sloveniji še veliko prostora za razvoj ožjega stika s tem glasbenim obdobjem, tako pri izvajalcih kot tudi pri slovenski publiki.«
Tanja se iz ljubezni do predklasične glasbe ukvarja predvsem z raziskovanjem zgodovinskih tehnik petja in igranja na historične tipe harf, kar jo je poneslo na znamenito Visoko šolo za staro glasbo Schola Cantorum Basiliensis v Švici, kjer je zaključila specializaciji iz historičnih harf in iz srednjeveške vokalne glasbe, kakor tudi podiplomski študij ansambelskega petja. Tanja Vogrin je ena redkih interpretinj, ki se sama spremlja na harfi. Solistično in v raznolikih komornih sestavih redno koncertira po Evropi, bogate izkušnje pa v okviru svojega pedagoškega dela z navdušenjem deli z mladimi glasbeniki doma in v tujini. Od aprila 2016 je zaposlena kot profesorica baročnega petja in baročne harfe na graškem konservatoriju, od oktobra 2019 pa poučuje tudi vokalni ansambel za staro glasbo na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Gradcu.
Obdobje zgodnjega baroka, ki se prekriva s pozno renesanso, je obdobje, v katerem se v celotni Evropi ponovno oživljajo antična grška literatura, filozofija in ideali. V glasbi se je to kazalo z eksperimentiranjem z uporabo novih pristopov k skladanju ter z obsežnimi razpravami o pomenu »prime prattice«, s čimer so razumeli Palestrinov slog, in o pomenu »seconde prattice«. V 80. in 90. letih 16. stoletja so se skladatelji, kot na primer Jacopo Peri, Giulio Caccini in Emilio de Cavalieri, resno posvetili monodiji ali solo pesmi.
»Na mojstrskem tečaju, smo se ukvarjali predvsem z vprašanji o historični izvajalski praksi in njeni umestitvi v sodobni čas, o razlikah pri interpretaciji komorne, sakralne in operne baročne glasbe ter analizirali vire o okraševanju vokalnega repertoarja 17. stoletja.« Tanja Vogrin
Eden izmed pomembnih virov na področju historične izvajalske prakse predstavlja delo Giulia Caccinija Le Nuove Musiche iz leta 1602. Osredotoča se predvsem na pravilno rabo vokalnih ornamentov in maniro lepega petja. Za današnje izvajalce je zelo pomemben predgovor k delu. V njem dobimo vpogled v nov način dojemanja in razmišljanja o glasbi, v nov stil komponiranja ter pravila pravilnega ornamentiranja. Caccini razlaga o pravilni pevski tehniki, pojasnjuje, kako je potrebno tehnično pristopiti k izvajanju ornamentov (trilli, groppi, esclamazione). Pravi, da je glavni razlog, ki ga je spodbudil k pisanju Le Nuove Musiche ta, da pevci niso dovolj poučeni o novem stilu petja. Zato tudi nepravilno uporabljajo ornamente in affette, ki so ključnega pomena v tej »novi« glasbi.
Ornamentacijske tehnike 16. in 17. stoletja
- Trillo
Za razliko od instrumentalne glasbe je izraz trillo v vokalni glasbi 17. stoletja označeval hitro ponavljanje istega tona.
Vendar moramo biti glede terminologije v baroku previdni. Zdi se, da je bil na začetku baroka »trillo« splošen izraz, ki so ga navajali za majhen ornament. Besedno skrajšanje t ali tr je lahko pomenilo nihanje med realno noto (glavno) in zgornjo noto (Slika 3), repeticijo iste note (Slika 1), včasih celo mordent ali gruppetto. Splošno imenovani accenti, tudi affetti ali maniere, so sobivali z bolj izdelanimi pasažami (diminucijami). V traktatih 16. in 17. stoletja ne obstaja ustrezna povezava med ornamenti in njihovim poimenovanjem, zato imamo sedaj težave pri katalogizaciji ornamentacij, saj velikokrat najdemo iste ornamente, ki so različno poimenovani, ter različne ornamente enako poimenovane.
2. Groppo
Groppo ali gruppo je naš moderni trillo, ki so ga uporabljali na koncu dolgih fraz ali kadenc. Sestavljen je iz menjave med spodnjo in glavno noto in ga začnemo postopoma. V vokalni glasbi je »groppo« ali »gruppo« (Slika 4) tisto, kar mi danes razumemo kot trillo. Sestavljen je iz sekundnega menjajočega se gibanja. Sprva se izvaja postopoma in se nato nadaljuje v pospešeni hitrosti, največkrat se konča z razvezom. Najpogosteje so uporabljeni na zaključkih skladb na kadencah ali kot vmesna figura med samo skladbo.
3. Ribattuta di gola je vokalni ornament, ki ga najdemo tudi v literaturi za inštrumente s tipkami. Ustvarjen je predvsem za delanje acceleranda, saj sestoji iz začetnega počasnega punktiranega gibanja (na intervalu sekunde), ki se postopno povečuje. Velikokrat se ribattuta izteče v trillo.
4. Padec ali cascata je ornament, ki ga zaznamuje hitro padajoče gibanje. Največkrat je hitra pasaža sestavljena iz šestnajstink. Giullio Caccini ga imenuje tudi »caduta« in v Le nuove Musiche opisuje kar 4 vrste cascat.
5. Nepričakovani skoki oziroma t.i. »tirate«
Medtem ko je renesančni stil predvideval malo skokov vključenih v linije postopnega gibanja, je v obdobju baroka melodičen skok dajal poudarek tonom, ki sledijo. Ta efekt, ki prihaja iz modernega vokalnega madrigala, je bil pripomoček za poudarjanje besedila na določenem mestu z močnejšim in bolj zvočnim glasom; kot kontrast mu je po navadi sledila mehkejša in nežnejša pasaža.
Primer »tirate« v ariji Possente Spirto.
6. Passaggi ali pasaže so ornamenti s hitrim postopnim gibanjem, velikokrat se dopolnjujejo še z ostalimi ornamenti, kot so tirate, gruppi, cascate. V vokalni glasbi so uporabljeni kot madrigalizmi za izražanje affetta neke besede. Pasaže so bile največkrat del proste improvizacije vsakega izvajalca, ampak ker jih niso vsi pravilno vstavljali v kompozicijsko strukturo, so jih skladatelji začeli zelo natančno zapisovati in pisati traktate na to temo. Frescobaldi je v nekatere svoje skladbe »Canzoni« vpisal komentar »come sta« (Slika 11) in s tem je povedal, da v dani pasaži ne želi dodatnih ornamentov.
»Caccini v predgovoru k Le Nuove Musiche pravi, da v svoje skladbe ni dodal pasaž zato, ker bi bile potrebne za dober stil petja, ampak jih je dodal z razlogom, da naredijo glasbo lepo, in to predvsem za tiste, ki se na glasbo manj razumejo. Caccini graja tiste pevce, ki vstavljajo pasaže brez ozira na besedilo in izvajajo okraske predvsem na kratkih zlogih ter tako brez pomena otežujejo melodijo.
Pasažo v zgornjem primeru (Slika 13) dopolnjujejo še ostali ornamenti. Začne se s postopnim padajočim gibanjem cascata, ki zapolni interval oktave s šestnajstinskimi vrednostmi. (od F-f). Od tona b se melodija spet začne pomikati postopno navzgor in Monteverdi pri tem uporablja tremolo groppizzato.
7. Kadenca
Kadenca je na splošno izraz za improvizirano ali izpisano virtuozno pasažo, ki se pojavlja na koncu fraze kot zaključek nekega dela ter na koncu vsake skladbe. Skladatelji so uporabljali različna imena za iste ornamente (ali pa obratno), v 17. stoletju pa so postajali vedno bolj precizni pri izpisovanju. Zaključni deli madrigalov so pogosto vsebovali dolge ritmične vrednosti, kar je omogočalo pevcem improvizacijo z bogato okrašenimi deli. Tako je postala navada že pri skladateljih, da so sami okraševali določene pasaže, ki so povezovale različne dele madrigala.
»Esclamazione«
Tudi efekti, ki jih ustvarimo s pomočjo dinamike, spadajo med ornamente. »Esclamazione« je dinamičen efekt in se ga uporablja na začetku fraz in označuje sprostitev oziroma okrepitev glasu. Pomembno je, da začnemo v decrescendu s sproščenim glasom in nadaljujemo v crescendu. Esclamazione ima lahko več odtenkov: esclamazione languida, viva, spiritosa (kot je razvidno iz spodnjega primera) ter predstavlja bistvo caccinske sprezzature. Caccini pravi, da ko začenjamo frazo, je priporočljivo začeti v naraščanju in se postopoma umikati.
Eva Dolinšek,
mag. art. čembalistka
Vablljeni k poslušanju:
Viri in literatura:
Frescobaldi, Girolamo, , Libro I di Toccate e Partite d’Intavolatura di Cimbalo; Avvertenze, Rim, 1615.
Giulio Caccini, Le Nuove Musiche; Prefazione, Firence, 1602
Shrade, Leo, Monteverdi creator of Modern music, New York, 1969, str. 224.
Busettini, Alberto, Un madrigale moderno per tastiera, Padova, Armelin Musica, 2015
Tarling, Judy, The weapons of rhetoric, Corda Music, 2004, 2005, str. 69, 70, 71, 75, 76, 78.
Dodaj komentar