(iz tiskane izdaje, izid: 30. marca 2021)
Helena Meško že 32 let deluje v glasbenem šolstvu, zadnjih 12 let je ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Je preudarna, odločna, neomajnih načel, povezovalna, konstruktivno usmerjena, odprtega in vedoželjnega duha, tudi občutljiva in duhovita. Z iztekom štiriletnega mandata se je odločila zaključiti predsedovanje Zvezi slovenskih glasbenih šol (ZSGŠ) in 21. januarja 2021 predala vodstveno štafeto Radmili Bikić Magdić, ravnateljici Glasbene šole Slovenska Bistrica. Še naprej pa bo odgovorno predana svojemu poslanstvu ohranjanja in razvijanja glasbenega šolstva na Slovenskem na najvišji kakovostni ravni. Razkrila je nekaj svojih dragocenih izkušenj in pronicljivih modrih misli.
Kako se vidite v vlogi vodje, katere lastnosti pri (svoji) osebnosti in delu prepoznavate kot ključne za dobrega vodjo?
Najprej mi pride na misel sprejemanje odločitev in prevzemanje odgovornosti zanje. Ob pravih odločitvah sem zadovoljna, ob slabih se učim in zrastem. V 21. stoletju ljudi ni mogoče voditi iz položaja moči, potrebna so iskanje kompromisov, sodelovanje, zaupanje. Predvsem pa ljudi lahko uspešno vodimo z zgledom. Vodja ni funkcija, vodja je prvi v vrsti. Poznavanje področja dela, komunikacijske veščine in smisel za timsko delo so pomembni. Moje vodilo pri vodenju je stara resnica, ki pravi, da pri delu z ljudmi ne bomo prišli daleč, če bomo uporabljali kramp in lopato, potrebna sta tehtnica in pinceta.
Kako bi orisali svojo izobraževalno in poklicno pot; kaj vas je na njej najbolj zaznamovalo, motiviralo, navdihovalo?
Moj dedek je bil ljubiteljski glasbenik, multiinstrumentalist, kapelnik, otroštvo sem preživela v njegovi urarski delavnici v Središču ob Dravi, kraju na vzhodni hrvaški meji. Pripovedoval mi je zgodbe, veliko sva prepevala. Nekako naravno je bilo, da so me starši vpisali v tamkajšnji oddelek Glasbene šole Ormož. Igrala sem klavir in kitaro, pa tamburaški orkester smo imeli v okviru osnovne šole in tako je šlo naprej prek Srednje glasbene in baletne šole Maribor do Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer sem diplomirala iz glasbene pedagogike. Kakšno leto po zaključku študija in nekaj službah sem se zaposlila na SGBŠ Maribor kot učiteljica solfeggia na srednji stopnji, pozneje sem bila pomočnica ravnatelja. Zelo pogrešam poučevanje. Moram izpostaviti pomen dostopnosti do glasbenega izobraževanja, tudi otroci s podeželja smo bili že pred desetletji deležni kakovostnega glasbenega šolanja. Če tega ne bi bilo, bi se moja poklicna pot zagotovo drugače zasukala.
Kakšen je vaš odnos do poklica učitelja glasbe oziroma do pedagoškega poklica na splošno?
Učitelj v glasbeni šoli je, če se malo pošalimo, »nadučitelj«. Ob vseh zahtevanih znanjih in kompetencah pri svojem delu razvija in uči otroke abstraktnega razumevanja zvoka, zaznave, izvajanja in zapisa tonskih višin. Učenje glasbe in plesa je področje, kjer starši – če niso glasbeniki – otroku ne morejo pomagati. Učitelj učenca vodi, mu pomaga, zvaditi pa mora učenec sam. Še tako majhna skladbica zahteva od otroka popolno koncentracijo, samozavest. Skladbo mora odigrati in se po nastopu prepustiti oceni tistih, ki so ga poslušali. V nasprotju s sodobno družbo, kjer se mora vse zgoditi zelo hitro, v glasbeni šoli učenci hitro spoznajo, da je učenje tek na dolge proge. Vrhunskega kirurga lahko začnemo vzgajati pri 19 letih, vrhunskega glasbenika ali baletnega plesalca pač ne. Umetniška rast in razvoj sta dolgotrajna, treba je začeti v zgodnji dobi.
Poklic učitelja je spreminjal svoj družbeni položaj v času. Zdi se, da se v zadnjih mesecih, med šolanjem na daljavo, pri starših (in učencih/dijakih) na novo vzpostavlja odnos do tega poklica, ki naj bi bil pravzaprav poslanstvo, kaj menite?
Sedanja situacija, ki jo zaznamujeta družbena in zdravstvena kriza z epidemijo covida-19, je pomembno spremenila pogled na vrsto dejavnosti, spreminjajo se vrednote, način življenja. Po dolgem času, morda celo prvič, se kot družba zavedamo, da šola niso samo pouk in ocene za prehajanje iz razreda v razred. Biti učitelj je bilo zame vedno poslanstvo, je zahtevno delo in hkrati velikanski privilegij, saj smo pri svojem delu vedno v stiku s prihodnostjo.
Od leta 2009 vodite eno od največjih šol glasbene in baletne umetnosti v Sloveniji, ki ima tudi zelo dolgo tradicijo – Konservatorij za glasbo in balet Maribor, kakor se imenuje od leta 2010. To je le ena od sprememb med vašim ravnateljevanjem. Za uspešno večletno delo pri posredovanju splošnih kulturnih vrednot je Mestna občina Maribor leta 2016 podelila mariborskemu Konservatoriju Glazerjevo listino.
Zelo smo ponosni na Glazerjevo listino, saj je bila prvič podeljena kolektivu. Sicer pa je zgodba današnjega mariborskega konservatorija nadvse navdihujoča. Samo nekaj dni po koncu druge svetovne vojne se je že začel pouk na Državni nižji in srednji glasbeni šoli, vpisanih je bilo več kot 200 gojencev. Maja 1945! 1977 je bila ustanovljena baletna, 1981 še Srednja baletna šola (veliko slovesnost ob 40-letnici je odnesla epidemija), v šolskem letu 1996/97 je bil uveden program glasbene gimnazije, od 2017 izvajamo program jazz na srednji stopnji. Trudimo se slediti spremembam v družbi in potrebam mladih, a ne z revolucionarnimi ukrepi, temveč razvojno in premišljeno. Šola je zelo občutljiv organizem, potrebna je previdnost.
Vzdržujete mrežo sodelovalnih vezi z najpomembnejšimi institucijami na lokalni, državni in mednarodni ravni – katero bi v mednarodnem prostoru posebej izpostavili?
V vseh letih se je nabralo res veliko uglednih partnerjev šole, v zadnjih letih je treba omeniti podpis sporazuma o sodelovanju z ugledno institucijo, ruskim Državnim konservatorijem za glasbo N. Rimski-Korsakov iz Sankt Peterburga, kjer smo sodelovali na tamkajšnjem znamenitem Kulturnem forumu med udeleženci iz skoraj 100 držav sveta.
/…/
Helena Filipčič Gardina
