Petra Kovačič, prva slovenska violinistka zaposlena v orkestru Dunajske filharmonije
Iz arhiva: Prispevek je bil objavljen v tiskani reviji Glasna letnik 47, št. 1 (februar 2016)
25-letna violinistka Petra Kovačič, ki prihaja iz Tolmina, je prve korake v svet glasbe naredila s pedagogom Jurijem Križničem. Druga glasbena postaja je bila Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana (prof. Jernej Brence), nato pa Univerza za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, kjer je v razredu priznane solistke in profesorice Roswithe Randacher uspešno opravila diplomo. Pred njo je še stopnička do magistrskega naziva, ki ga bo pridobila v juniju. Ker pa sta Dunajska filharmonija in Dunajska državna opera potrebovali redno zaposlenega, bo začela delo pri njih že v februarju.
V decembru 2015 si opravila avdicijo za vstop v Dunajsko filharmonijo in Dunajsko državno opero. Kakšna je bila pot do te zaposlitve?
Študijska pot je bila dolga, saj se je pri meni začela pri petih letih. Potem pa je bilo treba opraviti le avdicijo. Kar se sliši preprosto, a ni. Očitno pa je mogoče tudi to. Čeprav o tem nisem govorila na glas, sem si dolgo želela tega položaja.
Sedem let si na Dunaju in zadnja leta si sodelovala v orkestrih Dunajske filharmonije in Državne opere. Kakšno upanje si imela pred avdicijo?
Stik z orkestrom sem imela od marca 2013, ko sem začela delati kot nadomestna članica z orkestrom Dunajske opere in nato v Dunajski filharmoniji. Preračunavanje, ali si dovolj dober, je nesmiselno. S tem se nisem preveč obremenjevala. Odločilna je avdicija in decembra sem poskusila svojo srečo – in uspelo mi je! Avdicija poteka za zaveso. Orkester ne vidi članov do končne etape. Vodstvo je na avdicijo povabilo 19 glasbenikov, od tega smo se štiri dekleta prebila v drugo in tri v končno etapo. Na avdicijo se prijavi od 200 do 300 glasbenikov. Tako visokega števila ne poslušajo, zato ima na začetku ključno vlogo življenjepis. Na predavdicijo povabijo kandidate, ki se jim zdijo zanimivi oziroma jih orkester ne pozna. Na glavno avdicijo povabijo nadomestne glasbenike in glasbenike, ki imajo redne službe v drugih orkestrih ali imajo reference, da jim predavdicije ni treba delati. Brez povabila orkestra pa sploh ne moreš na avdicijo.
Delala boš na dveh poustvarjalnih področjih: simfoničnem in opernem. Se ti dve področji dopolnjujeta ali izključujeta?
Že v svojem bistvu sem oseba, ki ne more delati samo ene stvari. Ustreza mi, da sta dve različni službi, in to tudi zato, ker se dopolnjujeta, in ne izključujeta. V operi je glasba podlaga za zgodbo, ki se dogaja nekje drugje. Kar je zanimivo, ker glasba ni tako neposredna v smislu sporočilnosti, ampak je podlaga za neko pomembnejše dogajanje. Filharmonični koncerti pa so večji izziv, ker je na tem področju tudi tehnična zahtevnost nekoliko večja, vsaj za prve violine. Orkester je bolj izpostavljen, ker nisi več v orkestrski luknji, ampak na odru.
Se poslušalstvo loči med seboj?
Operni koncerti me včasih spominjajo na umetniška dela iz 18. stoletja. V parterju sedijo dame s krznenimi plašči in zlatimi čeveljci. Na zgornjih stojiščih so poslušalci v kavbojkah, ki si lahko privoščijo le stojišča. Včasih dobiš občutek, da tisti v kavbojkah več odnesejo od operne predstave kot tisti s krznenimi plašči.
Kakšen je vsakdan glasbenika, ki je član teh dveh orkestrov?
Dnevi so vedno pestri. Redko je dan popolnoma prost. Zdi se mi, da se bom navadila razmišljati, da je dan res luksuzen, če je samo zvečer predstava. Vaje v filharmoniji potekajo nekaj dni pred prvim koncertom. V operi so vaje samo pred premierami. Operne predstave so vsak večer, skoraj brez izjeme vsak dan v letu. Dela ne zmanjka, in ker je vaj malo, je treba že na prvo vajo priti zelo dobro pripravljen. To pomeni veliko individualnega dela, kar mi ustreza, ker sem s takim načinom dela preživela tudi študijska leta.
Kako je organizirano delo v Dunajski filharmoniji in Dunajski državni operi?
Organizacija je zapletena. Delavnik ni opredeljen z dnevi ali urami, ampak s termini na mesec in točkami. Zaposleni ima od 30 do 40 terminov na mesec, ki so vaja, koncert ali operna predstava. S tem je pogojena tudi plača. Če si samo v opernih predstavah, je nižja, kot če igraš še na filharmoničnih koncertih. Vsaka skupina glasbil ima odgovornega, ki v odstotkih razporeja udeležbo sodelavcev v opernih ali filharmoničnih projektih. Sistem v operi je ovrednoten s točkami in vsak redno zaposleni zbira točke, ki se konec meseca seštejejo. Filharmonični projekti so ovrednoteni drugače. Težnja pa je, da se to z meseci poravna.
Zdaj pa vprašanje glede zaposlovanja žensk v orkestru. Zakaj je tako težko priti v elitno družbo moških orkestrašev?
Nisem imela občutka, da bi mi bilo kot ženski težje priti v orkester. Prvo žensko so sprejeli v Združenje filharmonikov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko se danes sproščajo nova delovna mesta, se mlade generacije postopoma vključujejo v orkester. Tako bodo počasi dobile tudi ženske svoj prostor v orkestru. Zdaj je v njem zaposlenih okrog 15 žensk. Sem prva Slovenka, zaposlena v orkestru. Peto leto je v njem tudi kolega iz Slovenije, kontrabasist Iztok Hrastnik.
Iztok Hrastnik se je pri Dunajskih filharmonikih zaposlil sto let po violinistu Karolu Jeraju (koncertnem mojstru).
Slovenci imamo slabost: ne zaupamo dovolj v svoje sposobnosti. Ponosna sem nase, da sem opravila avdicijo, in tudi na Iztoka Hrastnika, ki ima med kontrabasisti pomemben položaj. Je namestnik solo kontrabasista. V operi pa je zaposlena tudi mezzosopranistka Monika Bohinec.
Se Slovenci med sabo družite glede na to, da živite v tujini?
Slovenska in še bolj študentska skupnost je na Dunaju močna. Sama se nisem veliko udeleževala druženj, ker je bila moja prioriteta študij. Pridobila sem veliko tujih kolegov, spoznavala novo okolje. Moj namen je bil iz slovenske družine in družbe priti v tuj svet. Želela sem graditi nove odnose, spoznavati nove ljudi. S slovenskimi kolegi se rada družim, a ne izključno z njimi.
Dunajskim filharmonikom dirigirajo legendarna imena. Je kakšen dirigent, s katerim bi si v prihodnje želela delati?
Zagotovo bom s tem orkestrom doživela mnogo dirigentov. V operi trenutno ni šefa dirigenta in se veliko dirigentov zamenja. Enako je v filharmoniji, kjer vsak projektni blok gosti novega dirigenta, ki sam izbere program. Dela se večinoma s slavnimi dirigenti. Zanimivo je videti dirigenta na delu, ker vsak osebnostno ne ustreza vsakemu; nekateri so primernejši kot drugi. Doživeti izkušnjo prilagajanja orkestra, ki se kot kameleon spremeni glede na to, kdo stoji pred njim, je neprecenljiva. Preteklo leto sem imela priložnost igrati v Kavalirju z rožo s šefom dirigentom Berlinske filharmonije Kirillom Petrenkom, in če ga bom kmalu spet doživela pred orkestrom, bom zelo zadovoljna.
Kateri kotiček Dunaja ti je najbolj pri srcu in ti pomeni osebno zatočišče, kjer se napolniš z energijo, dobiš navdih in najdeš samo sebe?
To je na Dunaju park med parlamentom in Hofburgom. Pogosto po večernem sprehodu ali nedeljski maši v Štefanovi katedrali tam posedim nekaj časa. Vse stavbe okrog so lepo osvetljene in po navadi ob nedeljah zvečer, vsaj po 22. uri, v tem parku ni veliko ljudi. Je mirno, tudi če se sliši malo prometa z ulice. Deluje kot nekakšno meditativno stanje za kopičenje energije za nov teden.
Klasična glasba je na Dunaju do neke mere skomercializirana, prodaja se kot diskontni produkt z vsakodnevnimi koncerti v mnogo cerkvah v središču mesta.
To je po eni strani res. Zadnje leto sem sodelovala kot nadomestna izvajalka v neki cerkvi, kjer so koncerti s programom z izključno Mozartovimi in Beethovnovimi godalnimi kvarteti organizirani prav vsak dan. Po eni strani je res skomercializirano. Težava je, da univerza nekako ustvari veliko glasbenikov, ki se morajo znajti in preživeti. Imam veliko kolegov, ki so sposobni glasbeniki in jih ne zanima igrati v orkestru ali pa jim na avdiciji ne uspe. Vsi ti pa morajo nekako preživeti. Težava teh skomercializiranih koncertov je v delodajalcih, ki nimajo posluha za vaje in tudi za plačilo ne. Zahtevajo veliko programov v kratkem času. Glasbeniki zato ne vadijo, posledično pa so ti koncerti na nizki ravni. A turistom, ki niso glasbeni izvedenci, vseeno omogočajo veselje. Z glasbenega vidika pa je to potrata denarja in časa.
Koliko se tebe osebno in glasbenike same dotakne to, kar se v Evropi v tem trenutki dogaja z migranti?
Dotakne se me in tudi drugih glasbenikov se, če predpostavljamo, da so občutljivi ljudje, ki svojo občutljivost prenašajo na inštrument in s tem nekaj izražajo. Nedvomno je to, kar se danes dogaja po svetu in v Evropi, neopisljivo grozno. Veseli me, da so se filharmoniki z velikodušno gesto odzvali na begunsko krizo in kupili hišo na robu Dunaja, v katero lahko nastanijo migrante, ki prispejo v Avstrijo. Tam imajo ti zatočišče, poskrbljeno je, da imajo obroke, so cenjeni, dobijo dolžno spoštovanje in mir.
Te je tega, kar se dogaja, strah?
Strah nas je lahko le neobčutljivosti posameznikov za stisko sočloveka. To je edina stvar, ki bo svet pripeljala do konca. Moje stanovanje na Dunaju je blizu okrožja Westbahnhof, kamor so begunce pripeljali z vlaki. Srečala sem nekaj begunskih družin in moram reči, da je preveč posploševanja. Zagotovo so tudi taki, ki bi v Evropo želeli prinašati nemire, ampak je veliko družin, ki si zaslužijo azil in dostojanstvo. Dokler bomo ljudje imeli srečo sočloveka kot prioriteto, bo ta svet lahko obstal.
Prve orkestrske korake si naredila v sodelovanju z Glasbenim društvom NOVA in Komornim godalnim orkestrom NOVA. Kakšni so spomini na to?
Bila sem učenka Jurija Križniča in sem kot osnovnošolka in nato eno leto v srednji šoli igrala v Komornem godalnem orkestru NOVA še pod njegovo taktirko. V orkestru mi je bilo vedno v veselje igrati. Tudi ta goriška »druga« družina mi je bila vedno pri srcu. Na žalost pa se potem časovno ni izšlo, ker sem obiskovala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. To je zahtevalo veliko energije in dolgoročno ni šlo. Vedno pa sem zelo rada igrala v tem orkestru in menim, da mi je stik z njim dal občutek, da bi bil lahko tudi orkester zame potencialno delovno mesto.
Petra Kovačič, violina Timotej Kosovinc, kitara
Slovenska filharmonija, 16. 2. 2012
Glasbilo, s katerim se glasbenik predstavlja na koncertih, je ključno. Godala, še posebno violine, pa imajo svoje posebne zgodbe. S katerim dragocenim glasbilom se ti podajaš na koncertne odre?
Kot mlada violinistka sem najprej igrala na Demšarjevo violino, ki sem jo tik pred začetkom šolanja na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana zamenjala z novo cremonsko violino in jo proti koncu srednje šole še enkrat zamenjala z novo, spet cremonsko. Zdaj pa že tri leta igram na violino Martina Schwalbacha, izdelano na Dunaju leta 2012. Ker sem želela tekmovati na večjih tekmovanjih in igrati kot solistka z orkestrom, me je profesorica opozorila na takratno violino, ki tem željam zvočno ni bila kos. Večji del iskanja izdelovalca je opravila ona. Martina Schwalbacha Dunajčani dobro poznajo; znotraj cenovnega območja do 20.000 evrov izdeluje ene izmed boljših glasbil v Avstriji in tudi širše. Violino sem imela možnost preizkusiti in se v treh mesecih odločiti, ali je primerna zame. Izkazalo se je, da je. Poleg tega da glasbilo dobro zveni, je namreč pomembno, kako se z njim počuti glasbenik. Meni so se s to violino odprla nova obzorja. Potreba po kakšnem drugem glasbilu bo izrecno stilistična. Na glasbilo se navežemo – brez violine izgubim svoj glas. Tudi če to ni glasbilo, ki bi bilo vredno pravo premoženje, ima v očeh glasbenika neskončno vrednost.
Metka Sulič
Iz arhiva: Prispevek je bil objavljen v tiskani reviji Glasna letnik 47, št. 1 (februar 2016)
