29. april 2022
V 76. letu starosti je po daljši bolezni umrl romunski pianist Radu Lupu.
Rojen v Galati, v Romuniji leta 1945, je Radu Lupu pričel z urami klavirja pri komaj šestih letih in prvič javno nastopil pri dvanajstih. Leta 1961 je dobil štipendijo za študij na moskovskem konservatoriju in tam študiral pri profesorici Galini Eghiazarovi in profesorju Heinrichu Neuhausu, čigar učenec je bil tudi slavni pianist Sviatoslav Richter. V obdobju treh let je na treh prestižnih mednarodnih tekmovanjih osvojil prve nagrade, in sicer na mednarodnem klavirskem tekmovanju Van Cliburn leta 1966, leto pozneje na mednarodnem tekmovanju George Enescu in na tekmovanju v Leedsu leta 1969. Po tako uspešnih letih je pričel koncertirati po svetu na glasbenih festivalih ter sodeloval s priznanimi svetovnimi orkestri kot so Londonski kraljevi orkester, Berlinski filharmoniki, Dunajski filharmoniki, priznani ameriški orkestri in drugi. Umrl je 17. aprila po daljši bolezni.
Leta 1970 je pričel sodelovati z založbo Decca Records, s katero je posnel le 20 zvočnih posnetkov, med drugimi Beethovnove klavirske koncerte, Brahmsov Koncert št. 1, klavirske koncerte Griega in Schumanna ter solistična klavirska dela Beethovna, Brahmsa, Schumanna in Schuberta. Leta 1996 je osvojil nagrado grammy za najboljšo solistično instrumentalno izvedbo Schubertove Sonate v A-duru D664 in Sonate v B-duru D960 ter nagrado Edison za Schumannove Otroške prizore, Kreisleriano in Humoresque.
Leta 2019 se je uradno odpovedal javnemu koncertiranju, potem ko je moral zaradi zdravstvenih težav odpovedovati številne nastope. Tudi s snemanjem je zaključil že sredi devetdesetih let. Na svojem zadnjem koncertu, februarja 2019 v Londonu, je izvedel Beethovnov Klavirski koncert št. 4 z Londonskim Filharmoničnim orkestrom pod vodstvom dirigenta Paava Järvija.
Čeprav je bil uspešen in cenjen, prenosa svojih koncertov ni dovolil, poleg tega se je pogosto »skrival« pred javnostjo in mediji. Lupu je na svojih koncertih namesto običajnega klavirskega stolčka uporabljal kar navaden črn stol z naslonjalom. Dejal je, da se ob sedenju na »klopi« pogosto nagiba naprej, pri čemer dobiva bolečine v ramah in hrbtu. Pri igranju se je tako zgledoval predvsem pri velikih pianistih, kot sta Arthur Rubinstein in Vladimir Horowitz.
Občudovali so ga mnogi že priznani pianisti; Nikolai Lugansky je v intervjuju izjavil, da ima Lupu »redko moč pustiti, da glasba govori sama zase«, Mitsuko Uchida pa sledeče: »nikogar na svetu ni, ki bi dejansko lahko dobil tovrsten razpon barv in tolikšno kontrolo nad klavirjem – ne podcenjujte tega neverjetnega nadzora«.
Vsaka še tako redka priložnost, da bi ga slišali igrati, je bila opomin na to, kako izjemen pianist je bil. Navdušil je s svojim repertoarjem, ki sega od Mozarta in Beethovna vse do Bartóka in Janáčka, izvedbe nekaterih del so priložene:
E. Grieg: Klavirski koncert v a-molu, op. 16 (Radu Lupu, 1975)
F. Schubert: 4 Imprompti D935 (Radu Lupu, 2012)
Lucija Gorjup
