“Sodobna resna glasba si utira pot in išče pravo mesto med nami, vendar revolucije tu gotovo ne bomo naredili čez noč. Lahko pa iz drobnih kamenčkov sestavimo mozaik. Ko bodo splošno in glasbeno šolstvo, radio, televizija, programski sveti glasbenih ustanov pa tudi glasbeni ljubitelji sami v mozaik položili kamenček prave barve, bomo lahko oporekali tistim, ki se jim zdi resna glasba zaprašena. Lahko bomo pokazali glasbene vrednote del, ki so nastala pred stoletji, obenem pa dobra sodobna dela res začutili kot izraz našega časa.”
Marko Munih, revija Glasbena mladina, februar 1982
Rodil se je 9. januarja 1936 v Mostu na Soči v družini ljubiteljskih glasbenikov. Mati je bila sopranistka, oče pa je 38 let v domačem kraju vodil pevski zbor. Obiskoval je Nižjo gimnazijo v Tolminu, z izobraževanjem pa nadeljeval na Višji gimnaziji v Ljubljani. Med bivanjem v študentskem domu je spoznal dijake ljubljanskega konservatorija, med drugim Antona Nanuta in Vinka Globokarja, ki so ga navdušili za študij glasbe.
Dirigiranje je študiral pri pri Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že kot študent je spoznal maestra Lovra von Matačića, ki ga je po zaključenem študiju leta 1961 sprejel za asistenta v operi v Frankfurtu na Majni.
Po vrnitvi leta 1963 je postal stalni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, ob tem pa deset let vodil tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič, s katerim je gostoval po vsej Evropi in v ZDA. V sedemdesetih letih je vodil Komorni zbor RTV Ljubljana in za hišno založbo posnel bogato zbirko plošč in kaset. Dirigiral je tudi Simfonikom RTV ter vodil radijski mladinski zbor. Šestnajst let je bil odgovorni urednik glasbenega programa Radia Slovenija.
Dvakrat je prejel nagrado Prešernovega sklada, prvič leta 1983 za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič, drugič leta 1986 za izvedbo slovenskih del z orkestrom Slovenske filharmonije. Leta je 1985 prejel še Betettovo nagrado za poustvarjalnost.
Za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti je prejel častni znak svobode Republike Slovenije.
“Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo – zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo – zapoje zbor mehko, nežno … Razumljivo pa je, da je to mogoče doseči le s sodelovanjem vseh nastopajočih in to sodelovanje je obrodilo zares bogate sadove,” je ob dirigentovem 80. jubileju zapisal kritik in skladatelj Pavel Mihelčič.
