Iz tiskane izdaje (izid: 30. marca 2022)
S Tomom Varlom sva se srečala ravno po njegovem prihodu iz Španije, kamor ga je gnala želja po novem znanju in novih spoznanjih. Življenje je popolnoma posvetil glasbeni umetnosti; o njegovem talentu med drugim pričajo odzivi komisij in nagrade s tekmovanj, ki se v zadnjih letih vrstijo ena za drugo, svoje znanje pa kot pedagog po metodi Willems tudi deli z otroki in mladimi.
Aktiven si na številnih področjih, katero te trenutno najbolj zaposluje?
Že lani smo za Vokalno skupino Ivana Cankarja pripravljali koncert in zgoščenko ob peti obletnici delovanja – naročili smo deset novitet pri skladateljih najmlajše slovenske generacije – kar bomo letos izpeljali. Trenutno delujem še kot pevec in asistent dirigentke Petre Grassi pri vokalni skupini Vikra Glasbene matice v Trstu, vodim župnijski zbor na Rakovniku, pred kratkim pa smo ustanovili tudi vokalno skupino Glasbenega centra Edgar Willems v sklopu projekta Erasmus skupaj s francoskimi šolami Willems, s katerimi bomo izpeljali mednarodni zborovski teden in koncert v Lyonu.
Ko sem pred zborom, si vedno predstavljam, da energijo predajam na pevce, ti pa mi jo vračajo v obliki zvoka, ki ga nato gnetem in z njim ustvarjam.
Omenil si Vokalno skupino Ivana Cankarja, ki je bila včasih ena redkih fantovskih vokalnih skupin. Kje so njeni začetki, zakaj je vendarle nekaj posebnega?
Zgodba fantovske Vokalne skupine Ivana Cankarja se je začela leta 2016, pravzaprav je šlo za priložnostno petje osmih fantov iz Dijaškega doma Ivana Cankarja, večina od njih dijakov KGBL. Sledil je prvi nastop, pred katerim so me prosili, da skupino upojem, po nastopu pa še, da postanem njen umetniški vodja. Ko smo šli leta 2018 v Zagorje, sem prednje (takrat jih je bilo 11, danes jih je 23) stopil tudi kot dirigent. Posebnost fantovskega zbora je, da ga sestavljajo fantje po mutaciji, v njem pa umetniško zorijo nekje do študentskih let. Njihov glas se v tem obdobju začne normalizirati, lepota teh glasov je predvsem v njihovi mehkobi. Pri delu z zborom nenehno stremim k temu, da pojejo zelo svetlo. Tudi program je zaradi obsega še omejen, zato je treba posebno skrb nameniti tudi njemu – skladatelj Matej Kastelic je na primer posebej za nas napisal prečudovito skladbo Ti meni svetlo sonce, ki ima obseg od F do e1, kar je ravno pravšnji obseg, da se fantje ne mučijo preveč.
Svojo prvo glasbeno izobrazbo si prejel v šoli DoReMi na Bledu, kjer si do nedavnega tudi poučeval. Zakaj si se odločil za vpis na teoretski oddelek Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana?
Vedno sem kazal zanimanje za umetnost, vendar sem z glasbeno šolo začel zelo pozno, ker so me starši prej spodbujali bolj v šport, saj so tudi sami bolj športne narave. Zelo sem hvaležen Nuši Piber, ki je davnega leta 2008 moje starše nagovorila, da me vpišejo v glasbeno šolo, ko me je slišala igrati na vaškem sejmu, kjer sem na sintetizator zaigral skladbo, ki sem se jo naučil sam po posluhu, saj not nisem znal brati. Vpisal sem se na klavir, v razred Primoža Kerštanja, ampak takrat nisem kaj dosti vadil, saj globljega pomena glasbe nisem razumel, no, pa tudi o glasbeni teoriji se mi ni kaj dosti sanjalo. Ko sem se odločal o vpisu na srednjo šolo, sem sprva sanjal o srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, a na koncu me je življenje vendarle pripeljalo na Konservatorij. Ker nisem bil kaj prida pianist, o glasbeni teoriji pa sem se skozi glasbeno šolanje na DoReMi, ki je ena izmed dveh Willemsovih šol v Sloveniji, veliko naučil, sem se odločil za teoretski oddelek. Spomnim se, da sem od novembra imel vsak dan ure teorije in klavirja, da sem se res dobro pripravil na sprejemne preizkuse. Tistega leta je nastala tudi moja prva skladba za dve violini in klavir z naslovom Vrtiljak, ki je bila napisana za 2. Slovensko glasbeno olimpijado, ki jo organizira Glasbena mladina Slovenije, kjer sem prejel zlato priznanje in dosegel 2. mesto. Če pogledam za nazaj, se mi zdi, da je bila to nekakšna prelomnica v mojem življenju, kjer sem prvič začutil glasbo drugače.
Sledil je študij kompozicije pri red. prof. Marku Mihevcu na AG v Ljubljani, hkrati si začel ure solopetja pri prof. Janku Volčanšku na KGBL, nato še študij zborovskega dirigiranja pri izr. prof. Sebastjanu Vrhovniku na AG v Ljubljani. Zdi se, da je šlo za spontan proces v zorenju glasbenika – umetnika; kako ta proces sam doživljaš, ko se oziraš nazaj na že prehojeno pot?
Med celotnim glasbenim šolanjem v Ljubljani – do lani – sem pel v Komornem zboru KGBL, ki ga vodi Ambrož Čopi. On je bil tisti, od katerega sem se o glasbi naučil največ in ki je v meni pustil velik pečat. Vsaka zborovska turneja v druge države, druge kulture, vsak koncert so me vedno znova navdihovali in spodbujali k misli, da bi se z glasbo, kompozicijo in pozneje dirigiranjem ukvarjal vse življenje. Študij kompozicije je bila nekakšna vmesna postaja, da sem ugotovil, kaj v resnici želim početi. Mi je pa zagotovo študij slednjega veliko pripomogel pri dirigiranju, saj se z znanjem o oblikoslovju, harmoniji, kontrapunktu, orkestraciji in kompoziciji veliko lažje in hitreje spogledujem s partiturami. Vedno pravim, da je v življenju vse tako, kot mora biti, ker če bi bilo drugače, bi bile stvari drugačne. Zelo sem hvaležen vsem pedagogom, prijateljem in seveda staršem, ki so me vzgajali, navdihovali, spodbujali in podpirali na moji glasbeni poti, saj je bil prav vsak ob pravem trenutku na pravem mestu tam zame.
Moja prva skladba za dve violini in klavir z naslovom Vrtiljak, ki je bila napisana za 2. Slovensko glasbeno olimpijado, ki jo organizira Glasbena mladina Slovenije, kjer sem prejel zlato priznanje in dosegel 2. mesto. Če pogledam za nazaj, se mi zdi, da je bila to nekakšna prelomnica v mojem življenju.
Tvoj opus obsega več kot 40 kompozicij za različne zasedbe, vse pa kažejo na raznovrstnost in izvirnost bogastva idej, ki jih prelivaš vanje. Kaj in kdo te pri skladanju navdihuje, kaj in kdo vodi izbiro zasedbe, kaj narekuje izbiro besedila?
Večina mojih skladb je nastala v srednješolskih letih, ko sem pisal predvsem za sošolce in kolege, ki so skladbe izvajali na maturah ali recitalih. Takrat sem bil v obdobju, ko sem se spoznaval, iskal svojo identiteto, svoje ideale, estetiko … Kar me je navdihovalo, je bilo v resnici življenje samo, vsi trenutki, ki sem jih doživljal, vsa občutja in misli. Takrat sem pisal tudi poezijo, s katero sem zapisoval svoje misli ob občutkih in dogodkih, a se je žal nekje izgubila. Od vedno imam zelo rad poezijo in jo veliko prebiram. Tisto, ki se me dotakne, spravim in potem kdaj kakšno tudi uglasbim. V zadnjem času zelo rad pišem samospeve in spajam glasbo z besedo, tukaj se mi zdi, da sem najbolj domač in spreten.
/…/
Aleksandra Gartnar Kastelic