28. maj 2019
Med 3. in 19. majem je v Berlinu potekal že 56. gledališki festival Theatertreffen, na katerem se je zvrstilo deset produkcij in številni dogodki, predavanja, konferenca o spolni neenakosti ter diskurzivni program TT Context, kjer je potekala razprava o gledaliških sistemih in novih oblikah produkcije.
Gledalce je še posebej navdušila produkcija švicarskega režiserja Toma Luza, Girl from the fog machine factory, sodobna zgodba o brezčasni magiji in gledališkem čaru s precej nenavadnim koncem. Zgodba se odvija v srednje veliki tovarni za pridelavo megle na obrobju mesta, kjer vlada ekonomska kriza, saj tovarne ne obišče prav nihče več. Lastnik tovarne in zaposleni posedajo v skupnih prostorih in se prepuščajo obupu. Povrhu vsega je bil lastnik primoran celo nadstropje tovarne oddati v najem godalnemu kvartetu, ki neumorno vadi Haydnovo Urno simfonijo ter Messiaenov Kvartet za konec časa. Prihodnost podjetja je pravzaprav v oblakih. Da bi pospešili prodajo, ekscentrični uporniki, uslužbenci eksperimentirajo s spektakularnimi novimi rešitvami in učinki megle: meglenimi slapovi, fluorescentnim meglenim morjem, zvočnim dimom, planetarnimi krogi, meglenimi replikami znanih skulptur Rodina, Giacomettija ter Böcklinove umetnine Otok mrtvih, ki uprizarja čoln, napolnjen z meglo.
V predstavi spremljamo preplet subtilnih zvočnih in vizualnih učinkov ter velike podobe s pridihom niča in neotipljivega, ki jih megla ovija v nekakšen glasbeni aerogram. Dvorana je zasičena z umetno meglo, edini zvok, ki ga na trenutke slišimo pa je glasba nevidnega godalnega kvarteta, ki večno vadi upočasnjeni in prekinjeni čas. Ko se megla vendarle skadi, človeški akterji izginejo in tovarna je zaprta. Edini ostanek so zapuščene naprave, ki še vedno pihajo meglo in potiho sanjajo o transformaciji v človeška bitja.
Zgodba z izjemno močno sporočilnostjo je gledalce v dvorani navdušila, čeprav je bilo na trenutke od vseh dimov in megle naše dihanje izjemno oteženo. Zaključni prizor generirajo naprave, ki nadaljujejo z ustvarjanjem prezence in posebnega vzdušja še dolgo po izumrtju človeške civilizacije. Švicarski gledališki mojster Thom Luz je ustvaril edinstveno pripoved, ki preizprašuje najbolj izmuzljive in minljive vidike človeškega izkustva. Kako lahko zadržimo nekaj, kar je v nenehnem toku spreminjanja? In kakšno mesto v sodobni monetizirani družbi še pripada poeziji, poetičnemu izrazu in eleganci?
Festival je obiskalo 18.500 gledalcev, večina predstav pa je bila razprodanih. Omeniti velja še, da bo od prihodnjega leta dalje Teatertreffen izvajal dveletni program ženskih kvot, saj bodo vsaj 50% izbranih del predstavljale produkcije ženskih režiserk oziroma kolektivov.
Mateja Rot