1. april 2019
Tako lepa je misel ob ideji, da bi človek svojo notranjost obogatil ne samo z glasbeno, ampak tudi z likovno umetnostjo in kako zelo redko ima priložnost obe doživeti hkrati. Vseeno to združevanje ni povsem pozabljeno, za kar si močno prizadevajo ustvarjalci ciklusa Sozvočje svetov, ki že v samem imenu skriva asimilacijo ene umetnosti v drugo.
Ljubljanska Narodna galerija in Komorni orkester Slovenske filharmonije koncertni ciklus prirejata že vse od leta 2001. Osrednja ideja sodelovanja je povezati glasbeni svet s svetom likovne umetnosti. Medsebojni posrednik med tema svetovoma je človek s svojo lastno interpretacijo, ki jo lažje odkrije s pomočjo ob-koncertnih predavanjih. Poleg tega je močan poudarek prireditve osredotočanje prav na slovensko glasbo. Za ta namen so slovenski skladatelji ustvarili skladbe, ki so nastale po motivih umetnin iz sveta likovne umetnosti; bolj natančno po motivih slikarij, ki krasijo Narodno galerijo. Mnoge od izvedenih skladb pa so take, ki pripadajo preteklim stilnim obdobjem, a so doživele v okviru Sozvočja svetov prvo izvedbo na Slovenskem. Predavanja, ki so na sporedu pred koncertom, ideje glasbenega sveta prelijejo v besede, ko ob realiziranem likovnem delu razlago obeh panog vrednoti na ekvivalenten način. S tem pa poslušalcem približa ambientalne vrednote, na katere vse bolj in bolj pozabljamo. Rezultat ni samo razumevanje posameznega dela s pomočjo glasbe, ampak tudi spreviden in čutno zaznan likovni svet, ki ga glasba le še bolj stabilizira v določeno zgodovinsko obdobje. Vsako leto se ustvarjalci trudijo, da bi tako glasba, kot tudi slika izhajali iz istih iztočnic in vodile v iste smernice. Pa naj bodo to zgodovinske, stilsko-tematsko obarvane, ali zgolj nacionalne naveze med slikarji in skladatelji. Tako so se npr. v koncertni sezoni 2015 – 2016, ki so jo naslovili Divertimenti, poigravali z glasbenim žanrom iz 18. stoletja (“divertimento”), ki slika lahkoživo in preprosto glasbo. Zato so likovne vzporednice poiskali v živahnih karikaturah Hinka Smrekarja in lahkotnem življenju upodobljenega Dioniza.
Leto 2018 je bilo za obe od sodelujočih akterjev zelo posebno: Narodna galerija je slavila svojo stoto obletnico in Komorni orkester petindvajseto, zato so si za podnaslov cikla izbrali kar preprosto Slike z razstave. V tej preprostosti pa se skriva zgodovinska navezanost na skladatelja Modesta Musorgskega, ki je že za časa svojega ustvarjanja poskušal združiti ti dve umetnosti. Desetim slikam slikarja Viktorja Hartmanna je odgovoril s suito za klavir (z desetimi stavki), naslovljeno kar s Slike z razstave. Potemtakem ni naključje, da so za posebno obeležen dogodek izbrali naslov, ki sam v sebi pooseblja namen ciklusa – združitev glasbe in slike.
Ponovno so ustvarjalci posegli po naročanju novih del; tokrat so jih priskrbeli študentje kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani in ustvarili glasbene miniature po motivih likovnih miniatur v Narodni galeriji. Njihovim kreacijam smo lahko prisluhnili že oktobra lani; ob njih je sezono naznanila, kot se za uvodni koncert spodobi, osrednje-tematska suita Slike z razstave. Tako se je program vrstil približno na dober mesec dni (z izjemo decembra, ko so ga predstavili kar v dveh večerih), kjer so si vsakokrat podale roki nove in stare kompozicije ter slikarije, kot simbol sožitja obeh umetniških generacij. Osmi december je bil prav tako izredno pomemben večer, ko je Komorni godalni orkester tudi uradno praznovala svoj petindvajseti jubilej s skladbami Nine Šenk, Uroša Kreka, L. W. Beethovna in P. I. Čajkovskega.
Zaključek obeležja in s tem zaključek letošnjega ciklusa, bo 21. maja v vhodni avli Narodne galerije, ko bomo poleg znanih imen, kot so Hugo Wolf, Gustav Mahler in Franz Schubert, prisluhnili praizvedbi 5′ za miniaturo Domna Gnezde pod mentorstvom prof. Uroša Rojka. Za zvrhano mero in zadoščenje obeh umetnosti pa bo poskrbel Andrej Smrekar.
Ivana Čemažar
Dodaj komentar