19. junij 2019
Malo je lokalnih skupnosti po Sloveniji, ki sledijo pobudam kulturnikov in oživijo spomin na domače ustvarjalce. Med svetle izjeme se je vpisal Mokronog. Na pobudo gorečega ljubitelja zborovskega petja Stanka Pečka (nedavno smo občudovali njegovo neizmerno energijo pri vodenju vseslovenskega tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični), se je Mokronog z odkritjem spominske plošče in svečano prireditvijo v tamkajšnjem Kulturno – upravnem središču prav na 160. letnico rojstva poklonil spominu na skladatelja in pravnika Stanka Pirnata (1859-1899).
Pirnatovo ime danes ohranjajo zborovski pevci, saj njegove priredbe narodnih pesmi, še posebej znane Na Gorenjskem je fletno, in nekatere izvirne skladbe, med katerimi izstopa Naša zvezda na Gregorčičevo besedilo, požlahtnijo program nekaterih ljubiteljskih zborov, njegovo delovanje in dela pa so v širši javnosti pozabljena.
Kdo je bil Stanko Pirnat?
Na to vprašanje so skušali odgovoriti izbrani člani okrogle mize, ki je bila zamišljena kot strokovni posvet o življenju in delu ustvarjalca, ki je zadnja leta preživel kot notar v Mokronogu. Na okrogli mizi so, prav na 160. letnico skladateljevega rojstva 7. junija letos sodelovali zgodovinar Matej Ocvirk, kustosinja Dolenjskega muzeja v Novem mestu Marjeta Bregar in predsednica Glasbene matice Ljubljana Veronika Brvar. Slavnostni nagovor je gostom pripravil župan občine Mokronog – Trebelno Anton Maver, poduk o vrednosti spomina na ustvarjalne prednike pa je podal idejni vodja projekta Stane Peček. V imenu Društva slovenskih skladateljev je vse goste pozdravil tudi podžupan občine Štore Jani Glavač, kjer se je Stanko Pirnat rodil, in predstavnik Društva slovenskih skladateljev Tomaž Burkat. Strokovni posvet je obogatila Pirnatova glasba in domiselno izbrani glasbeni program, pri katerem so pod vodstvom Jelke Pintar Gregorčič sodelovali pevci Otroškega in mladinskega pevskega zbora OŠ Mokronog, mlada skladateljica Ana Gregorčič in Kvartet Strmole. Izvrstni pevci kvarteta so se prav za to priložnost posvetili zahtevnejšim izvirnim Pirnatovim skladbam.
In kdo je bil Stanko Pirnat?
Na svoj talent je opozoril že v rani mladosti kot pevec v Foersterjevem gimnazijskem zboru v Ljubljani. Pri Antonu Foersterju se je naučil tudi osnov glasbene teorije in zborovodstva, kar ga je pozneje v študijskih letih navdihovalo pri vodenju pevskega društva Slovenija na Dunaju. Po vrnitvi v domače kraje je kot napredni kulturnik sodeloval pri ustanovitvi številnih pevskih društev in se na pobudo in pod mentorstvom legendarnega glasbenika Mateja Hubada posvetil skladateljevanju. Njegov mentor mu je omogočil tudi izvedbo in natis prvih skladb, ki so izšle pri založbi Glasbene matice Ljubljana. Pod vodstvom Mateja Hubada je matičin zbor 1894 izvedel Pirnatov osemglasni zbor Žalost. V časopisu Dom in svet pa so ob prvi izvedbi zapisali:
»Gospoda Stanka Pirnata Žalost, mešan zbor, je pozdravljalo občinstvo z veliko pohvalo. Upamo, da se gosp. Pirnat kmalu zopet oglasi.«
V letu 1895, prav v letu ko se začenja njegovo službovanje v Mokronogu, sta v Muzikalijah Glasbene matice izšli njegovi Žalost za osmeroglasni mešani zbor in skladba za moški vokalni kvartet Pomlad in jesen. Skladbi sta izšli v zvezku št. 26 skupaj s Foersterjeve Kitico in dvema moškima zboroma Jakoba Aljaža.
V Muzikalijah Glasbene matice je bila v 27. zvezku 1896 natisnjena Vzpomladna pesem. V isti zbirki je bilo izdanih še pet samospevov Antona Foersterja in Trije dvospevi Frana Gerbiča. Glasbena matica je 1898 svoj 28. zvezek v celoti posvetila Pirnatovim zborom. Izšli so Naša zvezda, Bog je moj ščit in Oblaku, napisan za šesteroglasen mešan zbor.
Stanko Pirnat je prav v zadnjih letih življenja, ko je deloval kot notar v Mokronogu, postavljal v središče svojega delovanja glasbeno ustvarjanje in predanost slovenski narodni pesmi. 1898 so pri založbi Schwentner izšle njegove priredbe ljudskih pesmi: Miličino slovo, Delaj, dekle pušeljc, Bom šel na planince, Na Gorenjskem je fletno, Po noč budim, kak lušno je po let, Bog je stvaril zemljico Kadar boš na rajžo šel, Zvedel sem nekaj novega, Kukavica, Glej, glej, kak mimo gre, Jaz pa pojdem na Gorenjsko.
Kot je v spominskem zapisu navajal njegov prijatelj Janko Barle, je Stanko Pirnat ob prerani smrti veliko del zapustil v rokopisu, ki so še čakale na izvedbo oziroma na natis. Med temi naj bi bil glasbeno-dramatični prizor Dekletovo slovo (to naj bi bila njegova prva izpričana skladba iz 1893 (dva mešana zbora Pri zibeli /1895), Primula (1899) in Zbirka pesmij za slovensko mladino. Te je skladal od 1897 leta naprej, želel jih je napisati vsaj 30. , zaradi hude bolezni in prerane smrti jih je lahko napisal le petnajst. Zadnja naj bi nastala spomladi 1898.
Spomin na Stanka Pirnata je bil še dolgo zelo živ, saj je njegov mentor Matej Hubad Pirnatove priredbe redno uvrščal v svoj spored. Na Pirnatovo dediščino rojakom od 7. junija naprej opozarja spominska plošča, posebej pohvalna pa je zaobljuba, da se bodo svojega rojaka v Mokronogu vsako leto spomnili učenci pri glasbenem pouku. Hvalevredna pobuda, ki bi lahko spodbudila k razmisleku in raziskovanju lastne glasbene dediščine tudi druge skupnosti po Sloveniji.
Veronika Brvar
