Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2023)
V zadnjih desetletjih je muzikologija, potem ko jo je dr. Dragotin Cvetko v 60. letih prejšnjega stoletja dokončno postavil na zemljevid univerzitetnih študijev, dobila tudi svojo znanstveno podstat. S tem je ta plemenita veda napredovala in razširila svoje delovanje na mednarodna prizorišča in s svojimi znanstvenimi prispevki ter dognanji začela zapolnjevati vrzel v kulturni krajini na Slovenskem. Kljub vsemu se človek ob premišljanju o njej ne more znebiti občutka, da delujemo muzikologi v svojevrstnem milnem mehurčku, ki velikokrat ne doseže zares širšega občestva. Kazalnik, ki je zapeljal moja razmišljanja v to smer, je ravno letošnja prejemnica Mantuanijeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzikološko društvo, gospa Monika Kartin, saj je kljub znanstvenim začetkom delovala na področjih, na katerih so muzikološka znanja in orodja zelo zaželena. Slednje pa kljub upravičenosti sedanja družba težko prepozna. Glasba je družbi abstraktna, tudi ko ima jasno začrtan program, njena razumljivost in vrednost pa prevečkrat ležita le v emocionalnem dojemanju še tako bistrega poslušalskega ušesa. V tem pogledu muzikologi, ki so svoje delovanje razširili zunaj znanstvenega polja, orjejo svojstveno ledino. Strokovna znanja, ki jih posedujejo, pa že lahko pomagajo premostiti poprej omenjeno oviro in približajo glasbeno umetnost širšemu krogu ljudi. Ali kot bi zapisala Monika Kartin: »Če čutite v sebi željo, da bi svoje muzikološko znanje povezali še s kakšno drugo veščino, se ne bojte in se podajte na to pot; naj se izrazim v prispodobi: včasih bo morda to jabolko bolj kislo, toda s pridnim delom, iznajdljivostjo in znanjem bo zagotovo postalo bolj sladko!«
Vse glasbene zgodbe imajo svoj začetek. Kako se je spletla vaša?
Glasba mi je bila položena v zibko, saj je moj pokojni oče, sicer po poklicu zdravnik, zelo rad za svoje srce in dušo igral klavir. Ta inštrument pa se je učila tudi moja starejša sestra, in če je kakšen ton zgrešila, sem se menda takoj, že kot majhna punčka, oglasila in rekla »ouš«, nisem še znala povedati besede »fouš«, torej narobe. Tako so starši že zgodaj ugotovili, da imam zelo dober posluh, in logična pot je bila, da so me s petimi leti peljali v glasbeno šolo in me vpisali na klavir. Od takrat me glasba spremlja skozi življenje.
Je tedanje okolje imelo posluh za vaše profesionalne interese?
Zagotovo! Tudi pozneje, ko sem se odločala za študij, so mi starši stali ob strani in nikoli mi niso glede izbire postavljali ovir. Upoštevali in spodbujali so vsa moja zanimanja, povezana z umetnostjo nasploh.
Kaj pa se je rodilo najprej: ljubezen do klavirja ali muzikologije? Kako sta se v vaši zgodbi prepletla ta dva poklica?
Ker sem od malih nog igrala na klavir, je bila ta ljubezen verjetno prva in šele pozneje, v gimnazijskih letih, se je rodila tudi ljubezen do muzikologije. Ob klavirski literaturi sem se začela zanimati za vse okoliščine, ki so povzročile nastanek glasbenih del, in tako je postalo neizogibno, da sem se po maturi na klasični gimnaziji in po sočasni diplomi na srednji stopnji glasbenega šolanja odločila za dvojni študij. Le kratek čas sem razmišljala o možnosti študija jezikov namesto klavirja, muzikologija pa je že takrat postala moja prva izbira. Dvojni študij ni bil enostaven, vendar izjemno koristen za moj celostni razvoj.
Je težko biti svojevrsten »hibrid« med poustvarjalcem in muzikologom? V Sloveniji sta to dva pola, in čeprav se zagotovo dopolnjujeta, sta velikokrat vsak k sebi …
Nikoli nisem imela tozadevnih težav, saj mi je ravno kombinacija poustvarjalne umetnosti in muzikologije razširjala pogled na glasbeno umetnost in glasbeno kulturo. Razlog, da sta, kot pravite, v Sloveniji dva pola, tiči verjetno v enih in drugih, torej v poustvarjalcih in v muzikologih, ki se morda ne znajo pogovarjati in v dialogu iskati rešitve v obojestransko zadovoljstvo.
Sprva sta pretehtala pot do znanstvenega študija in mesto asistentke na Oddelku za muzikologijo. Mi namenite nekaj besed o tem obdobju …
Po diplomi mi je takratni predstojnik, prof. Dragotin Cvetko, ponudil mesto asistentke in razumljivo je, da sem ponudbo takoj sprejela. Kot asistentka sem bila na oddelku kar 12 let in v veliko veselje mi je bilo, da sem lahko svoje znanje delila s študenti na vajah, ki so praktično dopolnjevale predavanja prof. Andreja Rijavca in prof. Jožeta Sivca. Kot so mi nekateri pozneje povedali, so se na teh srečanjih menda zelo veliko naučili. Šlo je za praktično poslušanje glasbene literature in debate ob tem. V tistem času je bilo razmeroma malo posnetkov in tako je bila to za študente skoraj edina priložnost, da so prisluhnili, na primer, koralu ali glasbi 20. stoletja.
Po magisteriju iz muzikologije ste strokovno znanje ponesli tudi širše. Zakaj ste znanstveno delo zamenjali za strokovno?
Že od malega sta me posebej privlačila organizacija in načrtovanje. Ko je Cankarjev dom razpisal mesto producenta v glasbenem programu, se mi je to zdel velik izziv, ki sem ga sprejela. Seveda mi je bilo na neki način žal, da zapuščam kolege na oddelku za muzikologijo, in tudi bala sem se, da mi bo profesor Cvetko odločitev zameril. A izkazal se je kot širok, razumevajoč gospod, ki mi je po pogovoru rekel, da moram hoditi tisto pot, h kateri me srce spodbuja. Vedno znova sem se z veseljem vračala na oddelek in v knjižnico, kjer sem se seznanjala z novo muzikološko literaturo, vendar zdaj nekoliko drugače, kot podlago za strokovno delo.
Kako vidite svoje delo kot programski vodja Zlatega in Srebrnega abonmaja v Cankarjevem domu in pozneje v Slovenski filharmoniji?
Na programe orkestrov v Zlatem abonmaju, pa tudi solistov v Srebrnem abonmaju nisem imela velikega vpliva, čeprav mi je tu in tam uspelo, da so umetniki, zlasti solisti, izvedli tudi slovenska dela. Sem pa pri izbiri orkestrov in solistov vedno bila pozorna, kakšen je njihov repertoar, ali je dovolj zahteven in ali so skladbe in interpretacije izvirne in bo njihova izvedba obogatila slovensko glasbeno prizorišče. Tako sem povabila pianistko Hélène Grimaud, ko s svojimi poglobljenimi interpretacijami še ni bila znana po svetu, ali pa Toulouški nacionalni orkester in orkester iz Minnesote, ki sta bila za Ljubljano pravo presenečenje. Vedela sem, da bo izvedba impresionistične glasbe s francoskim orkestrom nenadkriljiva. Pri dirigentu Carlosu Kleiberju pa se nikakor nisem mogla zmotiti; kar bo izbral, bo sijajno.
Popolnoma drugačno pa je bilo moje snovanje abonmajskih koncertov v Slovenski filharmoniji.
/…/
Anuša Plesničar
