(iz tiskane izdaje, datum izida: 27. marec 2020)
Pomlad, kaj želiš od mene?, v originalu Früchling, was bist du gewillt?, samospev Pomladi Huga Wolfa na besedilo Eduarda Mörika, mi v teh dneh kot predpomladni krik odzvanja v glavi. Kako rahločutna je pesem romantika, tega neizmernega mojstra drobne oblike. Kako neizrekljivi sta njegova bolečina in hrepenenje. Kako neizmerljiva je njegova pesniška globina, zapisana za večnost v umetnini glasbenega genija.
Zdi se, da je današnji čas postal popolnoma neobčutljiv za izraz te notranje lepote in ranljivosti. Njegovo bivanje je ujeto v trenutek. In vendar je ta trenutek bolj mogočen in stvaren kot vsa smela, zapisana novodobna pričakovanja. Zavedanje in zaznavanje krhkosti bi nas končno lahko ozavestila, kako ranljivo je vse naše početje v službi umetnosti, če v njej ni globlje zavezanosti iskrenosti vsebine. Pomladni dih se ne sprašuje po dolgoročnih načrtih, po prazničnih ali delovnih dnevih. Vsi bohotno razvejani programi, vse trdne priprave tako na jubilejna praznovanja kot na redno umetniško dejavnost, vsa skrb za širjenje obzorij mladih rodov se lahko razblinijo in postanejo tema za neki drug, bolj oddaljen, bolj primeren čas. Ali je res mogoče ustaviti ta pomladni trenutek? Ali ga naravnava le birokratsko odmerjen »slavilni čas«?
To so le vprašanja trenutka, ki vedno priplavajo na površje ob izpostavljanju in proslavljanju obletnic velikih ustvarjalcev. Okrogli jubileji, tako rojstev, verjetno pa še bolj upravičeno smrti, saj se šele tam zaokrožita opus in prehojena pot ustvarjalca, so dober razlog za praznovanje. Pogosto so tudi dobrodošla spodbuda, da se ob poglobitvi v delo in ob vnovičnih osvetlitvah zaiskrijo umetnine tudi za vsa »ne«slavilna leta. Eden od najlepših primerov praznovanja genija je bil prvi festival Mahlerjeve glasbe. In šele temu so sledile vse naslednje, pa ne samo praznične, ampak tudi redne, z Mahlerjevo glasbo obogatene koncertne sezone.
Letos se spominjamo 250-letnice rojstva Ludwiga van Beethovna, 250-letnice smrti Giuseppeja Tartinija in 160-letnice rojstva Huga Wolfa. Dovolj je razlogov, da 2020 razglasimo za veliko glasbeno leto, hkrati pa tudi dovolj razlogov, da se z vso resnostjo pripravimo na vsa prihodnja leta.
Nad navzočnostjo Beethovnove glasbe v naših programih se resda ne moremo pritoževati, lahko pa bi se kdaj spomnili na raznovrstnost te ponudbe in predvsem na zagotavljanje priložnosti širšemu krogu naših interpretov, saj ravno Beethovnova glasba spremlja profesionalne glasbenike vse od njihovih zgodnjih poti.
Tartini žlahtni mesto Piran, njegov prvi ambasador v mestu je Festival Tartini. O tem, kakšni so vsakoletni boji za preživetje te glasbene prireditve, bi verjetno lahko napisali roman. Pa vendar so snovalci tega festivala z orkestrom Il Terzo Suono ambasadorji Tartinijeve glasbe tudi v drugih kulturnih okoljih. Ali ne bi bil letos že skrajni čas, da mesto Piran postane prvi oznanjevalec Tartinijeve glasbe vse leto in tako tudi del velikopotezno zastavljene mestne strategije?
Država je letošnje leto razglasila za Wolfovo leto. Skrbno pripravljen program proslavljanja so pripravili v Wolfovem rojstnem mestu, kjer tudi srčno gojijo kulturo Wolfovega izročila. V svetu večkrat poudarjeno dejstvo, da je ustvarjalnost Huga Wolfa še vedno premalo cenjena, bi lahko potrdili tudi v naših rednih sezonah. In žal bi morali pritrditi tudi temu, da je pot do razumevanja krhke umetnine, pot do Pomladi dolga. Ja, tudi pot do cvetočih pomladi krhke umetnosti je dolga, neizmerno dolga.
Veronika Brvar
urednica
