Iz tiskane izdaje (izid: 23. decembra 2021)
Tesnobno, naporno, včasih prav mračno in gluho leto se izteka in z veseljem bomo nazdravili novemu. Naj se v njem iskrijo glasbene misli, navdušenje interpretov in konstruktivna delavnost vseh, ki omogočajo in odpirajo poti živi ustvarjalnosti. Naj to obdobje čim prej postane le spomin na prevlado senc, ki so v nas, razmeram navkljub, prebudile še močnejše hrepenenje po svetlobi. Prevečkrat smo si pred tem obdobjem postavljali retorična vprašanja o glasbeni umetnosti, ki potrebuje vnovični razmislek, o glasbeni kulturi, ki potrebuje širok nabor občinstva, da bi lahko dosegla zanimanje financerjev, medijev, predvsem pa ključnih odločevalcev kulturne politike. V tem obdobju je bilo dovolj prostora in časa za razmislek. Prav zdaj sicer nič ne kaže, da bi gluha tišina premaknila »nepremakljive«, se pa dogaja premik na drugih ravneh in nepremakljivi s prislovično znano »izgubo spomina« v novi resničnosti prisegajo na vrednote, o katerih nekdaj niso razmišljali, oziroma je njihova »vizionarska misel«, seveda podkrepljena s šelestom dobička kratke sape in še krajšega mandata odgovornosti, utrjevala pot novemu družbenemu dogovoru. Naj navedem le en primer, o katerem lahko berete tudi na straneh tokratne revije. Gre za primer naše osrednje nacionalne hiše, ki naj bi bila dober zgled za medij s široko zasnovanim informativnim programom. V njej štejeta – in to je bilo za globalni trg že davno napovedano – »informacija« ter njena interpretacija, sicer ne nujno in ne vedno globalnega značaja, ter seveda njeni prenašalci in vsi, ki stojijo za njimi. Na katerem mestu je v tem informacijskem razkošju kultura? In kje je mesto glasbe? Je bilo v vseh teh letih sploh možno razmišljati o lastni glasbeni ustvarjalnosti, ki ne hlepi po dnevnem lesku, ampak ustvarja nesnovno dediščino za leta daleč v prihodnosti? Pogled od blizu razkrije, da je politika vodenja glasbenih programov prav počasi drsela v ozadje zanimanj in z mize pogajalskih izhodišč ter agende odločevalcev. Prav potihoma je podpora, najprej finančna, nato pa vedno bolj tudi strukturna, usihala in se prelivala na »perspektivnejša« in po mnenju oblikovalcev medijske hiše na veliko pomembnejša polja. Pred malo več kot desetletjem pa je glasbeni program v osrednjem mediju prav brutalno izgubil položaj. Zunaj polja oči javnosti je najprej utihnil, kot se zdi, za vedno, Komorni zbor RTV Slovenija, nato je bil na Radiu Slovenija ukinjeno krovno uredništvo za glasbo, na televiziji so bila glasbenim urednikom sicer spodmaknjena tla že veliko pred tem. Krovno uredništvo za glasbo, ki ga je s svojim ugledom in zgledom nekdaj gradil in žlahtnil skladatelj in akademik Uroš Krek, pozneje pa vodila vrsta uglednih akademskih glasbenikov in kulturnikov, je odpiralo poti do široko zasnovanih projektov in povezav za slovenske glasbenike in slovensko glasbo daleč prek ozkih lokalnih meja. Ukinitev krovnega uredništva je prinesla pričakovano; razpršenost, nezdravo tekmovalnost, vrtičkarstvo, predvsem pa hud udarec kadrovsko že tako podhranjenim oddelkom, v katerih so nastajale glasbene oddaje, predvsem pa se je igrala, pela, ustvarjala in snemala izvirna slovenska glasba različnih žanrov in oblik. In po dolgih desetletjih, ko osrednja hiša izgublja status ugledne kulturne in glasbene ustanove, napoči trenutek uzavestitve. Zgodil se je trenutek razsvetljenja. Končno. Generalni direktor na RTV Slovenija je po dolgih letih dobil svetovalca za glasbo. Rahlo spregledan pa je bil podatek, da v vseh teh letih sprejemanja strateških odločitev v glasbi, na polju procesov zmanjševanja glasbenega programa, ukinitve krovnih programov, vnovične postavitve, kadrovskega hiranja, glasbena javnost in kulturno okolje, razen zelo redkih prosvetljenih izobražencev, nista reagirala, nista postavljala vprašanj, in se na splošno v to tedaj izjemno perečo temo tedaj nista poglabljala. Pred več kot desetletjem je bil namreč elegantno »lansiran« podatek, da je kvota slovenske glasbe na programih premajhna in da so zato, seveda, potrebni drugačni prijemi. Žal takrat zunaj osrednjega medija nihče ni postavljal javnih vprašanj, zakaj ostajajo neprebrane partiture (tako sodobne kot slovenske glasbene dediščine), zakaj ni novih snemalnih projektov, zakaj glasbeniki ne dobijo normalne nagrade za svoje kakovostno delo? Še bolj zanimiv in verjetno zavestno spregledan pa je verjetno podatek, da je nekaj odločevalcev, ki so požagali vejo krovnemu glasbenemu uredništvu ter bili vzrok za kadrovsko podhranjenost visoko izobraženih in izkušenih glasbenih profesionalcev, zdaj končno zaznalo potrebo po povezanosti glasbenih programov in poudarjanju vloge RTV Slovenija kot kulturne in glasbene institucije. Morda pa se bo zdaj predramila tudi širša kulturna in glasbena javnost ter postavila vprašanja o zadostni zastopanosti ter možnostih uveljavljanja in vsaj dostojnega nagrajevanja naših glasbenih ustvarjalcev ter glasbenih interpretov? Po teh mračnih kužnih letih, ko se je veliko najiskrenejših glasbenikov od blizu srečalo z eksistenčnimi stiskami, si je glasbeno področje to zaslužilo. Naj bodo to tudi želje za ustvarjalno in z novo svežo umetnostjo obdarjeno leto 2022.
Srečno, zdravo in žive glasbe polno 2022 vam želim!
Veronika Brvar
Dodaj komentar