Preludij …

Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2024)

Dragi bralke in bralci,

v trenutku, ko prebirate te strani, vam v ušesih prav gotovo že odzvanjajo nogometne in olimpijske fanfare in pred očmi plapolajo zmagovalne zastave. Še pred začetkom vročega poletja, podčrtanega s športom, pa so se za naše mlade glasbenike oglasile prave glasbene fanfare, simbolično postavljene v delu Evrope, kjer je duh olimpijskega ognja še posebej živ, novodobna realnost pa, žal, prav tako. Priznanja, nagrade in dragocene medalje za predanost, vztrajnost in ohranjanje poslanstva v dolgih desetletjih si v tem olimpijskem, kakor tudi v vseh ostalih letih prav gotovo zaslužijo vsi jubilanti. Bolj kot enkratni dogodek in tek na kratke proge, če se lahko izrazim športno, so za negovanje glasbe in umetniške dosežke na vseh poljih kulture pomembna dolga leta predajanja, vztrajanja in naporov, sledenja svoji poti ter iskanju nujno potrebne osvežitve. Med njimi to pot posebej izpostavljamo jubilanta s posebnim humanističnim poslanstvom, dobitnika prestižnega priznanja svetovne organizacije Unesco. Partizanski pevski zbor si je ob 80-letnici prislužil vpis v nesnovno kulturno dediščino s petjem partizanskih pesmi, pri čemer na svetovnem zemljevidu Slovenija ponosno razkazuje svojo kulturo pritrkovalcev, tamburaštvo, petje na tretko in še vrsto biserov našega izročila. Smela poteza, da krmilo tradiciji zavezanega zbora prevzame najmlajša generacija dirigentov, že kaže lepe sadove. 

O vzponih in padcih, opori in podpori lahko veliko povedo vsi, ki še živo ohranjajo spomin na začetek svoje edinstvene poti. Na svojo enkratnost nas iz leta v leto opozarja šola Zavoda sv. Stanislava, utemeljena in prežeta z glasbo, ki v skupno praznovanje poveže prav vse svoje člane od najmlajših do prekaljenih pevcev. In da vsi skupaj lahko ob svoji 30-letnici zasedejo oder osrednje koncertne dvorane in poustvarijo delo iz svetovne glasbene zakladnice, zahteva izjemen napor in jasno vizijo. Osrednjemu vodji in organizatorju se lahko le poklonimo. 

Še težje kot sam začetek je verjetno vnovično oživljanje nekdaj izjemne tradicije. In prav to je letos uspelo Mladinskemu pevskemu festivalu Celje s toplim in čustvi prežetim humanističnim sporočilom, ki je v eno samo srčno pesem na odprtju 35. festivala povezal nekdanje dobitnike prestižne nagrade z generacijami, ki v tem obdobju stopajo na zmagovalne odre. Srčno petje je osmišljalo letošnjo pevsko pomlad in na pragu poletja navdihnilo tudi našo tiskano revijo. Od prve do zadnje strani nas tako povezuje pesem, ali kot bi rekel pesnik, ena sama velika ljubezen do lepega, iskrenega, nadahnjenega in seveda tudi kritično priostrenega, nagajivega. To slednje posebej »glasno« začivkajo naše ptice z zadnje strani. 

Naj bo tudi vaše poletje prežeto s petjem in samimi lepimi doživetji. 

Na svidenje jeseni, 

Veronika Brvar, 

urednica revije Glasna