30. september 2023
Vito Žuraj je skladatelj z mednarodnim slovesom, ki se s svojim opusom postavlja kot eden izmed najnaprednejših slovenskih skladateljev. V tem intervjuju pa ga nameravamo spoznati v njegovi pedagoški vlogi – poleg službe profesorja za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, namreč v zadnjem času igra tudi vlogo vodje in mentorja študentov v univerzitetnem projektu Iniciativa za novo glasbo. Predstavil bo tudi svoje poglede na aktualni projekt in z nami delil načrte za prihodnost.
Kako skladateljske izkušnje vplivajo na vlogo pedagoga?
Seveda vplivajo, in to izjemno. Če skladatelj aktivno komponira in ima redno praizvedbe tudi v mednarodnem prostoru, se – skozi proces pisanja skladbe in preko kontaktov z glasbeniki, dirigenti in organizacijskim timom – nabirajo dragocene izkušnje, ki jih lahko preko predavanj in individualnih ur prenese na študente. V kratkem bom imel simfonično praizvedbo s Sirom Simonom Rattlom, enim najbolj znanih dirigentov. Skozi delo z njim si obetam izredno dragocene izkušnje, med drugim kako postaviti osebno interpretacijo praizvedbe na najvišjem nivoju. Tu so tudi bogate pretekle izkušnje, ki sem jih imel z mednarodno priznanimi interpreti in obiski različnih festivalov. Tam slišim veliko skladb drugih skladateljev in v obliki posnetkov ter partitur lahko pokažem študentom, kaj se trenutno dogaja v svetu glasbe.
Torej veliko delujete v mednarodnem okolju. Katere pedagoške oz. projektne prakse ste s seboj prinesli v Slovenijo in kako bi primerjali pogoje za tovrstne projekte pri nas in v tujini?
Moj pristop je zmeraj delo z glasbeniki v živo, ki bazira na praksi, ne pa toliko na piflanju teorije. Ena izmed praks je obisk koncertov skupaj s študenti in ob tej praktični izkušnji analiza in pogovor ter s tem dvig motivacije študentov za nadaljnje delo. Izredno je pomemben direkten kontakt z interpretom, iz česar izhaja druga točka, delo na principu »try-out«. Za časa mojega študija v Sloveniji smo pisali glasbo, delali s profesorjem in ko je bila skladba končana, so sledile vaje in koncert. Imeli smo veliko teoretičnih rešitev, ki pa jih predhodno nismo preverili praktično. To pogojuje k temu, da je na tistih zadnjih vajah pred koncertom prišlo do veliko sprememb, nelagodij interpretov in do manj gotove izvedbe.
V tujini, predvsem v Nemčiji z Ensemble Modern, sem se naučil, da je pomembno, da se skladatelj sreča z interpretom še za časa pisanja skladbe, da ima možnost z njim delati ter preizkusiti zvoke, še preden je skladba končana. Ta princip dela sem uvedel že pred tremi leti s projektom Classwork. Akademija za glasbo v Ljubljani je bila partnerica s špansko visoko šolo za glasbo Musikene iz San Sebastiana in študentje obeh univerz so pisali skladbe za nemški komorni ansambel Ensemble Recherche. Napisali so začetek skladbe, potem smo imeli t. i. poskusne vaje, torej »try-out« v Freiburgu, nato so skladbe dokončali, imeli še zadnje skupne vaje v Freiburgu in potem koncert. Na isti način delamo zdaj z Ensemble Modern: prav tako so študentje napisali dele skladb, kolikor so pač znali, in po posvetu z mentorjem so januarja imeli možnost to preizkusiti z ansamblom. Velik privilegij pri tem je, da imajo na voljo celo zasedbo z dirigentom in lahko na podlagi snemanega poskusa skladbe končajo ter kvalitetnejše rešijo vprašanja, ki bi se sicer pojavila na vajah. To je eden izmed pedagoških prijemov, ki ga želim vpeljati – na tak način pride do večjega zadovoljstva tako s strani skladatelja kot s strani interpreta.
V Sloveniji redko pride do organiziranega »try-out« sistema, kvečjemu le verbalnega. Pri nas tudi ni stalnih zasedb v obliki komornega ansambla, sestavljenega iz glasbenikov, ki bi se ukvarjali izključno z igranjem v ansamblu in bi bili v tem smislu zaposleni. Tako kot imamo profesionalne pevce ali profesionalne glasbenike v orkestru, bi rabili tudi profesionalne člane komornih skupin, ki živijo izključno od tega. V Sloveniji na področju sodobne klasične glasbe sicer delujejo posamezniki in manjše zasedbe, ampak projektno, ne pa tedensko na letni organizirani ravni, kot to že več kot 40 let počne Ensemble Modern. Za kaj takega je nenazadnje potrebna tudi stabilna finančna konstrukcija.
Biti vodja celotnega projekta vsekakor ni lahka naloga. Kje črpate navdih in energijo za ta projekt?
Moje osebno prepričanje je, da če nekaj začneš, moraš to pripeljati do konca. Treba je spoštovati vse sodelujoče in zadevo z najboljšo energijo peljati do zaključka. Druga stvar je, da sem se kot skladatelj izpopolnil ravno preko takih projektov, ko sem se kot študent udeležil »try-outov«, bralnih vaj in seminarjev z glasbeniki, poslušal in analiziral skladbe. Vem, koliko mi je to prineslo in da sem zaradi tega tam, kjer sem. To bi rad omogočil študentom, ne glede na to, na kateri ustanovi delam. Dati te izkušnje naprej je poslanstvo pedagoga in je samoumevno.
Hkrati je moj temelj delovanja združevati energije, povezovati. V primeru gostovanja zasedbe Ensemble Modern tudi povezava z Akademijo za glasbo in s tem doprinos k dvigu ravni kvalitete izobraževanja.
Torej vodite študente kompozicije, hkrati pa ste ključni člen v komunikaciji med Ensemble Modern in posameznimi glasbeniki. Za katere osebne lastnosti bi rekli, da so relevantne oz. celo nujne za vlogo vodje projekta?
Če posreduješ v kontaktu med dvema državama, moraš poznati načine komuniciranja in lastnosti kulturnega življenja obeh držav. V Nemčiji je (pomembna) ažurna komunikacija, se pravi: jasni in kratki odgovori, da se stvari hitro razčistijo. Sicer pa, če grem s študenti na delavnico z vrhunskimi interpreti, jih želim naučiti, da avtonomno delajo. Nočem pametovati, temveč jih le usmerjati, ostalo prevzame intelekt ter motivacija študentov.
V kakšnem smislu se projekt Iniciativa za novo glasbo razlikuje od drugih na ljubljanski Akademiji? Kaj je cilj tega projekta?
Če gledamo instrumentalne oddelke, je ena od poglavitnih nalog profesorja, da študente pripravi na mednarodno konkurenco. To je cilj tudi na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo. Če se študenti kompozicije za časa študija (oz. potem ko ga končajo) prijavljajo na mednarodne razpise za štipendije, skladateljske nagrade, naročila, delavnice in študij, morajo biti obveščeni o tem, kaj se zahteva na univerzah v tujini, kakšen nivo je pri razpisih za nova dela v mednarodnem prostoru, na kakšen način se prijaviti za razne nagrade. To zahteva obveščenost o tem, kaj se dogaja na mednarodnem trgu – ni dovolj, če poznajo samo dogajanje v Sloveniji. Študent mora biti obveščen, v kaki konkurenci bo, da si ne bo delal iluzij, da bo samo z delom, ki ga je opravil pri predmetih matične institucije, dejansko konkuriral tudi ob vpisu na študij višje stopnje v tujini. Podobno je, na primer, pri športnikih – nek športnik, ki hoče konkurirati v mednarodnem prostoru, mora poznati vse aktualne metode treninga in nutricije. Mora se zavedati trenutnega nivoja tehnike, ker če bo treniral kot nekdo pred petdesetimi leti, ne bo, na primer, mogel prehiteti nekoga na 100 metrov, ki trenira po modernih metodah.
Delamo tudi na tem, kako predstaviti svojo lastno delo, a najprej mora biti prisotna kvaliteta in osveščenost o tem, kaj se trenutno dogaja po svetu.
V svoji vlogi pa ne predstavljate le enega izmed mentorjev in vodje projekta, temveč ste tudi njegov stvaritelj – koncept projekta je namreč plod vaših zamisli in idej. Kdaj ste pričeli razmišljati, da bi bilo vredno organizirati kaj takega? Kaj je bila iniciativa za Iniciativo za novo glasbo?
Slovenija je letos častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za to priložnost sem si zaželel projekt, kjer se sodobna slovenska glasba lahko predstavi v povezavi s sodobno slovensko literaturo. To je tudi bistvo koncerta Ensemble Modern z uveljavljenimi slovenskimi skladatelji, ki sem ga iniciral s podpornimi partnerji kot so Javna agencija za knjigo, Cankarjev dom, Festival Maribor ter Goethe Institut Ljubljana. Z njihovo pomočjo se je projekt razširil v koncertno turnejo s štirimi koncerti: poleg Frankfurta (7.10.) tudi v Bambergu (28.9.), v Mariboru (1.10.) in Ljubljani (2.10.). Če že imamo možnost, da Ensemble Modern pride v Slovenijo, se mi je ta projekt zdelo smiselno obogatiti tudi z vključitvijo projekta študentov kompozicije in muzikologije, ki je bil omogočen s sredstvi Univerze v Ljubljani. Ensemble Modern se je strinjal z idejo in skupaj smo postavili koncept: 10 študentov-udeležencev napiše začetke 10-ih skladb in januarja 2023 vsi potujejo na prvo delavnico v Frankfurt, na kateri pridobijo zvočni vtis in skladbe napišejo do konca. Ensemble Modern nato izmed teh desetih končanih partitur izbere pet, ki jih nato na delavnici jeseni 2023 v Ljubljani dokončno postavi na noge. Sodelujeta pa še dva študenta muzikologije in en študent glasbene pedagogike.
In kako ste se počutili na tem »try-out sessionu«, ki je predstavljal neke vrste odskočno desko za sodelujoče v projektu? Kakšni občutki in energija so bili prisotni, ko je Ensemble Modern preigraval skladbe študentov?
Dirigent Michael Wendeberg je vodil delavnico, študentje pa so sedeli nasproti ansambla kot majhno občinstvo. Delavnica je potekala v formatu bralnih vaj v dveh terminih po tri ure z vmesno pavzo. Vsak študent je poslušal vaje vseh desetih skladb. Osebno mi je bilo pri takih projektih vedno najbolj zanimivo poslušati skladbe drugih, ker sem bil manj direktno vpleten in sem lahko bolj racionalno poslušal in gledal, kaj se dogaja, kaj se izboljšuje in kako se »vežba«. Študenti so delali zelo koncentrirano in poslušali zelo intenzivno, vsak si je veliko zapisoval. Glasbeniki Ensemble Modern so z veliko potrpežljivosti in prijaznosti posredovali zelo relevantne informacije za študente, s čimer so skladbe lahko zaključili na veliko višjem nivoju, kot so bile prikazane na bralnih vajah. Nasveti, ki pridejo iz prve roke interpreta, ki 40 let igra sodobno glasbo, so zelo verodostojna. Velika zahvala gre tudi dirigentu, ki je bil najboljši posrednik med študenti in glasbeniki.
Študenti niso mogli verjeti, kako lahko ansambel brez predhodne vaje naenkrat zaigra nov material skoraj brez napake. Tu se vidi izredna ekspertiza, ki je v Sloveniji še nihče od študentov ni zasledil. Zasedbe za sodobno glasbo s tako kontinuiteto delovanja so na splošno precej redke na (jugo)slovanskem področju – še najbližje ji pride hrvaški ansambel Cantus.
Sedaj počasi prihaja h koncu že tretji mesec od uradnega začetka projekta. Kako bi rekli, da se je projekt odvijal do sedaj? Kako ste zadovoljni z delom študentov?
Do junija 2023 so študenti imeli možnost dokončati te skladbe, kolikor so jih sami lahko, da je Ensemble Modern lahko naredil izbor. Partiture so bile končane z delno mojo pomočjo, a pod mentorstvom profesorja glavnega predmeta. Od junija letos je pet izbranih študentov intenzivno delalo še naprej z menoj in pa s povratno informacijo Ensemble Modern, da so nove skladbe res izpilili do konca. Tu je bilo še veliko dela, študentje so se zelo potrudili.
Pomembno je predvsem, da se študentje zavedajo svoje lastne odgovornosti, da se zavedajo magnitude projekta in da upoštevajo oddajne roke. S slednjim je bilo kar nekaj opravkov, predvsem ko jih je še bilo deset. Z razlogom jih je šlo manj naprej. Videlo se je, kdo je projekt resno vzel. Študenti, ki so ostali, so zelo ažurni v komunikaciji in se zavedajo, kakšno možnost imajo, ko delajo z Ensemble Modern. Zavedajo se možnosti projekcije v mednarodni prostor. Ensemble Modern preko delavnic s študenti pride v stik z mladimi talenti, ki se jim preko te povezave obeta potencialno nadaljnje sodelovanje z ansamblom. Gre za neke vrste »scouting« za novimi imeni, za novimi zanimivimi mladimi skladatelji. Če se glasbenikom Ensemble Modern študentska skladba zelo dopade, imajo možnost vključitve skladbe v redni koncertni ciklus oz. podati naročilo za novo delo – sanje vsakega mladega skladatelja.
Torej je med skladbami študentov kakšna, ki je na tako visokem nivoju, da bi se lahko tudi koncertno izvedla v tujini?
Definitivno.
Ko smo že pri tem, je med skladbami študentov kakšna, ki vam je res prirasla k srcu oziroma posebej resonira z vami?
Kar se tiče vloženega truda, študija instrumentov, izraznih možnosti ter estetskga razvoja v 20. in 21. stoletju, je ravno najmlajši udeleženec tega projekta, Alex Hren, svojo skladbo pripeljal na zavidljivo visoko raven. Ta partitura je v veliko pogledih izredno dovršena za mednarodno predstavitev. Vendar je najbolj »fer«, da opišem skladbo vsakega izmed udeležencev, saj je vsak od njih močno napredoval za časa projekta:
Juraj Marko Žerovnik se v skladbi ukvarja s kombinacijo jazzovskih elementov, ki jih je pripeljal v zelo kompleksna ritmična prepletanja. To je zanimivo za Ensemble Modern, ker je veliko glasbenikov »starih džezerjev« in to je dobra povezava z zgodovino ansambla. Aleksandra Naumovski Potisk se je s svojo glasbo naslonila na literarno predlogo in je v svoj poetični stil želela vključiti nove izrazne možnosti instrumentov. Njeno skladbo dojemam kot simfonično pesnitev za manjši sestav. Eva Ostanek je prejšnja dva semestra preživela na Erasmus izmenjavi v Kölnu pri priznanem profesorju kompozicije Miroslavu Srnki. Opazil sem velik napredek in razvoj v njeni glasbi v smislu redukcije in transparence, koncentracije materiala. Lan Podletnik Ašič pa je svojo skladbo zastavil zelo ambiciozno že v času bralnih vaj. Ima najmanjšo zasedbo, zato je delo zelo koncentrirano na glasbenika v smislu kompleksnih ritmičnih struktur – predvsem tolkala in trobenta so zelo izpostavljeni. Zelo se je potrudil tudi pri opisih tehnik igranja in organizaciji tolkal.
Kakšne izzive vam prinaša delo na projektu? Zadnji dan meseca avgusta so vam študentje morali poslati končne različice svojih skladb, ki so jih v veliki meri nadgradili s pomočjo vaših nasvetov. Večkrat tako natančno pregledati toliko skladb ter podajati tako obširne in detaljne napotke vsekakor mora biti naporno … Je bila tekom projekta na vašo pot postavljena kakšna primerljivo zahtevna naloga oz. izziv?
Disciplina. Študiral sem kompozicijo v Ljubljani in v tujini ter opazil, da je disciplina skladateljev, recimo na nemški univerzi, bolj strikna kot pa pri nas. Govorim o spoštovanju oddajnih rokov in dogovorov – na tem področju bo še treba veliko delati.
Med projektom ste sestanke s sodelujočimi organizirali tako v živo kot tudi v obliki spletne konference. Slednje so ne tako meglen spomin na epidemijo Covida-19 in na način poučevanja, ki je takrat bil zapovedan. Dandanes sta (na srečo) na voljo obe varianti, zaradi česar me zanima, ali je po vašem mnenju lažje in bolj učinkovito pedagoško delo v živo ali preko spletnega sestanka? V katerem primeru se določena oblika izkaže za boljšo od druge?
Predvsem v poletnih mesecih, ko smo bili malo bolj razkropljeni (govorim o potovanjih, dopustih) in se je težko dobiti, so bila najbolj učinkovita Zoom srečanja. Ta sistem (spletnih srečanj) iz časa korone smo že tako osvojili, da smo se lahko hitro dogovorili in se srečali ter rešili čisto vsa vprašanja.
Srečanja v živo pa so vseeno veliko boljša, kot recimo srečanje v arhivu Društva slovenskih skladateljev, ki je študentom omogočilo vpogled v založniško dejavnost. Tudi če se dela na instrumentih oziroma z notnim materialom, je nekomu enostavneje nekaj pokazati s prstom kot pa preko računalnika.
Za zaključek se dajva pogovoriti še o tem, kakšen bo konec tega projekta in kakšne vplive bo le-ta imel. Na začetku konca mi povejte, kaj mislite, da boste odnesli od tega projekta? Ste se naučili kaj novega, dobili kako novo izkušnjo?
Dobil sem globlji vpogled v način pisanja vseh desetih sodelujočih študentov oz. še bolj izbranih petih v drugem delu projekta. Videl sem, kako hitro lahko študentje reagirajo in kaj pomeni mladostni elan. V znanstvenih krogih se namreč večina izumov zgodi do 25. leta starosti. Takrat je največji potencial možganov za učenje in izumljanje novih stvari, od tega leta naprej pa se ta krivulja spušča – vse manj se izumlja in vse bolj se povezuje znanja, ki so že v možganih. Govoriva o »fluidni« in »kristalizirani inteligenci«. Fluidna inteligenca je mladostna potenca, se pravi: možnost za izum in postavljanje novih idej. Potem pa govorimo o kristalizirani inteligenci: povezavah že osvojenega materiala in idej ter spoznanja, kako povezati te materiale za najbolj učinkovite rezultate in kako jih razložiti v pedagoškem procesu. V tem primeru sem videl, kako drugače delata Alex in Aleksandra, ki sta različnih generacij. Ne govorim o kvaliteti, ampak o samem procesu – na katere elemente se skladatelj bolj koncentrira.
Torej lahko v bodoče pričakujemo še več podobnih projektov? Kaj nameravate v prihodnosti narediti drugače?
Želim si podoben projekt z nedirigiranim ansamblom, kot je recimo vrhunski nemški Ensemble Recherche. Ker ta deluje brez dirigenta, se študentje lahko naučijo veliko o medsebojni koordinaciji glasbenikov v komornem sestavu.
Bi v prihodnjih projektih lahko sledil tudi kakšen zaključni koncert s skladbami študentov?
Delam na tem. Z Ensemble Modern iz finančnih in časovnih razlogov to ni bilo mogoče, pri komorni zasedbi bi morda bilo drugače. Za študente pa šteje izkušnja direktnega sodelovanja z vrhunskimi glasbeniki in to so pri delavnici z Ensemble Modern vsekakor dobili.
Hvala vam za čas. Povejte le še, ali nameravate kako proslaviti zaključek projekta po bralnih vajah 30. septembra in 3. oktobra? Boste »nazdravili«, če se tako izrazim?
Z glasbeniki Ensemble Modern bomo verjetno nazdravili po koncertu v Cankarjevem domu, s študenti pa se bomo zagotovo sestali in rekli kakšno zaključno besedo. Skladbe bomo analizirali in pripravili po-projektni pogovor. Seveda pa se projekt takrat še nadaljuje – dokončno se morajo pripraviti še vsa besedila, obdelati je potrebno posnetke skladb in gotovo bo sledil še kak intervju.
Til Dečko
