30. avgust 2024
Avtorica: Lara Kerznar / Uglasbitev: Matic Dokler, Jernej Lah / Režija: Nataša Grobelnik, Bergit Vrečko / Koreografija: Špela Lužar, Eva Mutec / Scenografija in grafična podoba: Maja Rak / Koordinator projekta: Sašo Šonc / Zasedba: Živa Ašič (Leja), Lara Kerznar (Ema), Sara Doberšek (Žana), Korina Polutnik (Maša), Lamija Šehić (Kaja), Urban Planko (Matic), Tjaš Esih (Leon), Žan Tovornik (Aleks), Mia Vedenik (Mama), Gal Jazbinšek (Oče); Stella Majerič, Zoja Šoštar, Lara Medved Golič, Lana Steblovni, Manca Debelak, Danaja Krajnc, Ališa Peperko, Maja Šalamon, Eva Zeme, Ivana Bračun, Amelie Dejak, Eva Podhraški, Julija Toplišek (plesalke)
Avtorski muzikal Odraščanje je vse, kar bi si v tem glasbenogledališkem žanru v izvedbi mladih lahko želeli. Stoji pa na libretu osemnajstletnega dekleta. Kako so se zvezde povezale, je najbrž povsem nesmiselno ugibanje, zagotovo pa že iz izvedbe poleg nadarjenosti sijejo trdo, garaško delo, poglobljen premislek in neomajna medgeneracijska zavezanost skupnemu projektu. Pogumna odločitev (šole, učiteljev, umetnikov) in podpora skupnosti (družin, prijateljev, sošolcev) sta se zvezali v celovito in umetniško prepričljivo muzikalno predstavo, ki izžareva veselje, predvsem pa spretno krmari med čermi stereotipov. Ravno prav je klišejskih nastavkov, da se jih gledalec oprime, in dovolj avtorskih zasukov, da se vedno znova znajde v stanju presenečenja, ganjenosti, naklonjenosti in sočutja.
Zgodba je ganljiva, kot se muzikalu zagre, in se srečno razplete. Ovdoveli oče treh odraščajočih otrok se v skrbi zanje zateče k prepovedim in nadzoru. Ne sliši, ne dovoli si (so)čutiti, okamenel je in pričakuje, da se bodo vsi trije uklanjali njegovim zahtevam. Te so usmerjene v učni uspeh, red, pravila. Mladi trije pa bi radi živeli po svoji izbiri – odločnejša hči se kdaj pa kdaj postavi po robu, skrbi jo tudi za sorojenca, nežnejša sestra skriva svoje želje (ljubezen do glasbe), brat pa se je izgubil v svetu odvisnosti. Vsi se zatekajo v spomine na ljubo mamo, ona jim kot privid prigovarja k razumevanju, povezanosti, zaupanju, ljubezni. Skozi nekaj napetosti in turbulenc doma in v šoli, med prijatelji in s simpatijami se reči prav postavijo, oče spregleda svoje napake, otroci pa mu dokažejo, da so vredni zaupanja. Grenka kepa v grlu vendarle ostane – za zmeraj bodo ostali brez mame, oče pa brez ljubljene soproge, ki jih bo vedno spremljala v mislih, sanjah, spominih. Kot vodilo, opomnik, lepilo družinskih odnosov, etična tehnica pri odločanju o dejanjih. Kot da šele izguba dovolj jasno zariše smisel.
Liki so dovolj polnokrvni, motijo se in tudi zdrsnejo, dana jim je ultimativna svoboda spreminjanja stališč. Tako je prikazan tudi osebnostni razvoj, odraščanje: logično, pronicljivo in zrelo. Lara Kerznar je v besedilu izrazila veliko nadarjenosti, da je kar težko povzeti vse (jezikovne, slogovne, vsebinske …) vidike, obenem pa je v zgodbo vključila neverjetno mero pogumne osebne note. In prav zaradi slednjega je predstava tako zelo ganljiva – v dvorani je bilo videti odrasle, ki smo kar drseli na oder, vpijali smo vse nianse mladostniških občutkov, vrstniških situacij in izrečenih (zapetih) besed. Besedilo pa je dobilo avtorsko glasbo – to je drugi presežek predstave. Glasba je precej zahtevna, a dovolj spevna, da ne postane monotona. Melodične linije spretno sledijo zahtevam uprizoritvene zvrsti, gradijo dramaturgijo prizorov in celote ter ustvarjajo točne odrske atmosfere. Kaj je bilo prej? Želja po glasbeno-gledališkem ustvarjanju ali nuja posredovati pomembno sporočilo o odraščanju v sodobnem svetu?
Režija muzikala povezuje številne izrazne elemente, ki na različnih ravneh uprizarjajo vsebino, tokrat je delo še nekajkrat zahtevnejše, saj besedilo ni samo zabavno in njegova tehtna sporočilnost se mora izraziti. Zato glasba ni lahkotna, precej kompleksna je, pa vendarle spevna in poslušljiva. In v proces so vključeni mladi, ki potrebujejo mentorski pristop bolj kot strogo režijo, veliko število sodelujočih pa terja še veliko organizacijske spretnosti. Sicer klasična glasbenogledališka režija ni uspešna samo v postavitvi žanra, temveč tudi v zgoraj navedenih posebnostih. Uprizoritev na kaže samo glasbenega posluha, pač pa tudi pretanjeni človeški posluh za doživljanje mladih, ki bi ga morali diseminirati po vseh kotičkih ljube domovine (in širše), če bi se želeli nehati bati za prihodnost. Tako bi zagotovili varno okolje za odraščanje, podporno mrežo za napake, solidarno povezano skupnost in kritičen premislek pri sprejemanju vsakršnih informacij.
Na videz preprosta scenska oprema je izjemno zahtevna kombinacija tehničnih in estetskih elementov. Staro telovadnico GCC pretvori v gledališko dvorano, ozvočenje je brezhibno, osvetljava pa deluje sodobno, ustrezno podpira atmosfere in ne prodira na ozadje, kjer ves čas teče projekcija. Ta občasno označuje dogajalni prostor, mestoma simbolno, mestoma konkretno, vmes pa sledi abstraktni liniji grafične podobe predstave. V tem segmentu pogrešamo nekaj več doslednosti in odločitev za enotno perspektivo/namen prikazovanja. Črni kubusi in en stol predstavljajo preostali del scenografije. Funkcionalno, čisto in jasno podpirajo odrsko dogajanje. Čistost zaokrožuje ustrezna izbira kostumov – vsakdanjih, točnih, statusno preciznih in udobnih. Izmed teh izstopa nežen in vizualno mehek kostum pokojne matere, ki odlično označuje drugačno dimenzijo, drugo prisotnost, nezemeljsko bitnost.
Mladi izvajalci so pri svojih nalogah suvereni, delujejo pretežno samozavestno, obvladujejo prostor, vsebino in večplastni izvedbeni izraz. Skozi zgodbo razvijajo empatijo gledalcev, čemur verjetno botruje tudi odločitev za pomirjujoč vstop v sicer občutljivo temo odraščanja – liki niso skrajni uporniki, so samo najstniki, ki si želijo razumevanja, podpore in svobodnega odločanja. Živa svojo Lejo oblikuje zrelo, igralsko točno, z angelskim glasom pa izraža krhkost, nežnost in nemoč. Toliko bolj zazveni njena odločnost, ko se končno postavi zase, in gane nas njeno veselje ob uspehu. Lara v vlogi Eme je odločnejša – taka sta njen nastop in glas. Prodorno vstopa v situacije in jih iskreno komentira. Prav Ema izraža stališča generacije, ki izjavlja, da se ne želi upirati, temveč se samo postavlja zase. Njena neomajna vera v ljudi, v dobroto, v poštenje se postavi za zgled, premaguje številne ovire, podpira druge, obenem pa zaščiti svojo ljubezensko zvezo. Sara kot Žana in Korina kot Maša odigrata povsem realni, prepričljivi in polnokrvni prijateljici. Navidezno podporni vlogi sta ključni točki predstave, saj predstavljata oporno točko za (tudi pevski) dialog in vzpostavljata kanal za prenos sporočil(a). Lamija je odlična Kaja – tako v zavistnih (in posledično škodoželjnih) kot v solidarnih (torej podpornih) legah, njena igra je jasna, pevski nastop pa popoln. Tjaš kot brat Leon je igralsko nekoliko neodločen v prikazovanju stanja zdrsa. Morda bi korak nazaj, v bolj ponotranjeno igro pripomogel k večji prepričljivosti; zato pa na koncu povsem prepriča kot znova vzpostavljena osebnost, ko se izkoplje iz globin, kamor ga vlečejo žalost, nemoč in obup; dober razvojni lok. Urban (Matic) in Žan (Aleks) dobro izpeljeta vlogi fantov, lika sta – podobno kot prijateljici – sparing partnerja za vzpostavljanje čustvenih situacij in preigravanje vprašanja pomena, namena in smisla ljubezni. Zelo dobro. Inteligentno izpisano besedilo ponuja veliko igralskih priboljškov, lepo pa je tudi, da je posebna pozornost namenjena prikazu (edinih dveh) odraslih, ki nista samo avtoriteti, temveč tudi občutljiva, večplastna in polna lika. Tudi zaradi takega prikaza je dejstvo, da je mama umrla, toliko bolj grenko …
Mia kot Mama je prepričljivo nezemeljska. Neverjetno se zdi, da vsak njen vstop vzpostavi izstop iz realnosti, tako dosledna je, da deluje neresnično, kar – seveda – njeni vlogi lepo pristaja. Gal pa je odličen Oče – ranjen, obremenjen, lomi se pod težo odgovornosti, tudi za vzgojo treh otrok, nima časa za žalost, ki ga razjeda od znotraj, potrebuje vodilo, pomoč, nasvet. In Gal vse te nianse notranjih stanj zelo dobro izrazi. Tudi plesalke svoje naloge zelo dobro opravijo – polnijo dogajalni prostor s svojim usklajenim gibom, gladko ga preoblikujejo, vzpostavljajo atmosfere in orisujejo kolektivne prizore.
Muzikal Odraščanje povsem upraviči vloženi trud in na koncu razpre vprašanje, ali niso morda vsi ustvarjalci v resnici zarotniki, ki so zgolj našli učinkovito pot/način za zelo pomembno sporočilo. Vrstnikom sporočajo, da je v redu, če se kak hip izgubiš, pot se najde s podporo skupnosti, z vztrajnostjo in s pogumom ostati zvest sebi. Odraslim odpira oči za življenje mladih, ki ni nič manjše in manj pomembno od njihovega (ups, našega) velikega, predvsem pa še ni zapackano z izkušnjami in kilometrino let.
Ogled muzikala: Stara telovadnica GCC, 21. 2. 2024
Mojca Redjko
