Iz tiskane izdaje (izid: 29. junij 2023)
»Za svoje najpomembnejše uredniško delo štejem izdajo Lebičeve partiture Fauvel 86 in Sto ponarodelih pesmi.«
Pogovor z Mitjo Gobcem v dneh po prejemu zlate plakete in pred okroglo življenjsko obletnico žal ni mogel potekati v živo. Vsem čestitkam ob jubileju in predvsem za življenjsko delo, ki ga izpostavlja častno Gallusovo priznanje, se zato tokrat pridružujemo v pisni obliki. V imenu vseh, ki jim je in jim prav gotovo še bo s svojimi PesMiGrami lajšal zborovske poti, se zahvaljujemo za dolgoletno bedenje nad zborovsko sceno in tudi za številne pobude, ki nas determinirajo kot narod, vreden bogate kulturne dediščine. Pogovor na daljavo pa je, tudi zaradi dolgoletnega uredniškega dela, morda še bolj veren dokaz njegove prave osebnosti.
Na zborovskem področju in prav lahko bi zapisali tudi na širšem glasbenem vas cenijo kot predanega in srčnega urednika, organizatorja ter izjemnega poznavalca naših (glasbenih) razmer. Skladatelji so v vas vedno našli trdno oporo pri publiciranju svojih del, zborovodje in pevci pa pronicljivega in natančnega poslušalca ter izvrstnega organizatorja. Ob številnih nagradah in priznanjih, v vašem popisu jih je čez 40, ima Gallusova plaketa Javnega sklada za kulturne dejavnosti, izročena letos 23. aprila na Mednarodnem tekmovanju Gallus v Unionski dvorani v Mariboru, prav gotovo posebno mesto. Kako jo vi osebno doživljate? Kaj bi ob tem priznanju radi posebej izpostavili?
Prav gotovo je, da mi Gallusova plaketa veliko pomeni. Dobil sem jo pri petinosemdesetih, kar pomeni, da je v njej zajeto življenjsko obdobje zadnjih 70 let, to je odkar sem se začel udejstvovati kot pevec in pozneje kot zborovodja. Tako sem prejel celotno vertikalo Gallusovih priznanj in plaketa bo umeščena na reprezentančno mesto v mêni – in na steni.
Strokovno spremljanje zborovskih revij in tekmovanj ter dejavno udejstvovanje v zborovstvu je bila ena izmed osrednjih dejavnosti na vaši poti. Kot sin uveljavljenega in cenjenega skladatelja in tudi agilnega zborovodje ter organizatorja Radovana Gobca se zdi, da vam je bila ta pot namenjena. Kakšna pa je bila, če pogledate v preteklost, ta izmenjava med očetom in sinom? Ali sta kdaj z očetom skupaj tehtala odločitve žirij na naših zborovskih tekmovanjih ter ocenjevala slovensko zborovsko življenje? Kako je oče ocenjeval vaše zborovodsko delo?
V mladostnem obdobju nisva kaj dosti sodelovala. Šele ko sem se začel šolati na Zborovodski šoli in pozneje na Pedagoški akademiji, kjer je bil moj profesor, so bili glasbeni stiki tesnejši in pogostejši. Naj zapišem, da so bili izpiti pri očetu zame najtrši oreh. Nisem hotel, da bi sošolci imeli občutek kakršnekoli protekcije. Tak je bil tudi oče! Edini v letniku sem na izpitih pri njem moral vleči listke.
Kaj je bilo vaše glavno vodilo v vlogi zborovodje? Kako ste vi izbirali program, mojstrili pevce? Kako ste izbirali ponudbe za vodenje zborov?
Že od vsega začetka sem dal poudarek človeškemu odnosu do pevcev. V programskem smislu sem z zbori predstavljal redkeje izvajane skladbe, ali pa so mi jih napisali skladatelji za prve izvedbe – Lebič, Jež, Gobec, Slavko Mihelčič, Janez Močnik. S pevci sem se na vajah mnogo pogovarjal in jih vpeljal v lepote in skrivnosti glasbe. Pogosto sem imel na sporedu t. i. stilne koncerte.
Ali opazite, morda celo bolj natančno spremljate, razlike med zborovskim pevcem na Slovenskem nekdaj in danes?
Seveda sem v dolgoletnem zborovodskem stažu zaznal mnogo razlik v profilu pevcev nekdaj in danes. V letih po vojni so bili pevci bolj čustveno pripadni zborovskemu petju kot danes. Tudi literatura je bila takrat bolj preprosta, razen izjem – APZ-ji. Danes so pevci bolj izobraženi, tudi glasbeno. Zavedanje in smisel prepevanja nista zgolj čustvena, ampak sta na višji intelektualni ravni.
Katere odlike bi po vašem mnenju moral imeti dober zborovodja?
Dober zborovodja danes bi moral imeti več znanj, kot pa jih ponujajo izobraževalne ustanove. Naša generacija je imela predmete (recitacija z deklamacijo, glasbeno narodopisje s poudarkom na ljudski pesmi in tudi specifika zborovskega dirigiranja). Predvsem pa pri današnjih zborovodjih manjka več iskrenih /…/
Veronika Brvar
