Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2023)
V Ljubljani sije sonce, v Trstu lije dež, decembrski dež. Burja piha. Dežnik se zlomi … samo delno. Morje diši intenzivno, prav vsiljivo. Trst je lep v vsakem vremenu. V nekem odmaknjenem stanju sem. Skrijem se v eni izmed številnih starinarnic. Starejša drobna ženička me prijazno opomni, da bo kdo padel na spolzkih tleh, če mokrega dežnika ne odložim pri vratih, a moj potoček iz delno zlomljenega dežnika je že tam in se vije skozi dolgo sobano, polno starih knjig. V naslednjem prostoru me pozorno opazuje tudi druga, še drobnejša in še starejša ženička, mogoče njena mama? Kot bi vedela, da sem najbolj neroden človek na tem svetu in se lahko v naslednjem trenutku »navdušeno« obrnem in ob tem poletijo v zrak trije starinski kozarci iz druge sobane s kozarci. Všeč mi je vonj starinarnic, čeprav včasih začnem kihati.
Trst, James Joyce Café, december 2022
Vedno ko sem v Trstu, moram obvezno pozdraviti Jamesa Joycea. Pa nisem ravno pretirana občudovalka njegove literature, le tisti njegov spomenik na »Ponte Rosso« grem vedno pogledat. Ali si vedel, da se je James Joyce ustavil v Trstu čisto po naključju, ker je zgrešil postajo … ali vlak?
Ne, tega nisem vedel.
Le kje sem to prebrala. Ne vem. Tako nastajajo legende. Nekje, ne veš, kje, prebereš, ali ti kdo pove, in v glavi si ustvariš legendo. Sploh ni bistveno, ali je res … Legende ustvarijo vzdušje. Torej, kaj te očara v tem mestu?
(Marko se nasmehne in samo pokaže z roko) Trst ne potrebuje besed. To je to.
Popolnoma se strinjam. Trst ima vzdušje.
Neka avstro-ogrska urejenost v kombinaciji z morjem in soncem. Temu se človek enostavno ne more upreti.
Kontrapunkt … Ali si razmišljal, kako se ljudje srečujemo v kontrapunktu, z zamiki, včasih z ravno pravimi?
Ne boš verjela, ampak pred kratkim sem se ravno o nečem podobnem pogovarjal s kolegom.
Kako hecno se nam istočasno dogajajo podobni pogovori, podobne misli. Včasih se mi zazdi, da obstaja en skupni prostor, iz katerega nekateri istočasno črpamo te misli, ideje. Najin pogovor o Bachu je bil razlog za to srečanje. »Legenda« pravi, da si zagrizen oboževalec njegove glasbe. Nekateri, prav tako strastni oboževalci Bachove glasbe, že kar nestrpno pričakujemo izid tvoje nove plošče, na kateri si si izbral eno njegovo partito, eno francosko in eno angleško suito.
Ja, plošča izide prav kmalu. Tega izida se neizmerno veselim. Bach me je močno zaznamoval. Mislim, da sem si prav ob igranju njegove glasbe zaželel postati profesionalni glasbenik. Bach je »alfa in omega«, nekakšen začetek in konec vsega v glasbi. Bach je izven konceptov »vesele« ali »žalostne« glasbe.
…
Ljubljana, Hotel Nox, februar 2023
Klavirski zvok naj ne bi obstajal. Pravzaprav sama sploh ne maram njegovega zvoka. Dober pianist igra svojo zvočno predstavo. Najbolj poenostavljeno je recimo, da oponaša orkester, glas ali katerikoli drugi inštrument. Višja umetnost pa je, ko namesto klavirskega zvoka slišimo zvok sanj, predstav, občutka, vonja morja, vetra, toplote. Ali je podobno s harmoniko? Kako ti doživljaš svoj inštrument?
Ne vem, ali ravno tako. Jaz osebno doživljam harmoniko kot del svojega telesa.
Ja, res je edini telesni stik pianista s klavirjem samo skozi blazinice prstov, včasih se dotakneš s koleni, s stopali in prsti na nogah objameš pedale, posebno poleti, ko si bos (to sem preverjala pri kolegih, to vsi delamo, ko smo bosi, nekakšen pikantni pianistični detajl). Hecno …
Meni se zdi prav ta fizična bližina lepa lastnost harmonike. Klavir je namreč zmeraj oddaljen, harmonika pa praktično diha s teboj, mogoče kot violina … Zato tudi vsaka nervoza, vse napetosti pridejo veliko bolj do izraza in se tvoje dihanje pozna tudi na »njenem dihanju«. Harmonika zazna vsak moj najmanjši tresljaj, ki se pozna na njenem zvoku. Ko se v enem trenutku tako zares povežeš s svojim inštrumentom, se mi zdi, da tako drugače zazveni.
Resnično zazveni.
Pred leti sem se obremenjeval, ker se mi je zdelo, da sem fizično pretirano izrazen. To so bili časi, ko sem bil čisto pravi oboževalec Iva Pogorelića. Občudoval sem, kako s popolnoma »ubitim« obrazom ostaja nepremičen, kot bi imel telo samo za to, da mu nosi roke, ki skrivajo v sebi čarobne ognjemete in vrtiljake. To se mi je zdelo čudovito in pomislil sem, da je energija ena sama in bi jo res moral usmeriti samo v zvok. Tako sem se postopoma poskušal vedno bolj izogibati motečim gibom, posebno ob igranju Bacha in žanrov, ki sem jih doživljal bolj meditativno. Po drugi strani pa mislim, da če sem po naravi tak, najbrž niti ne morem čisto izklopiti tega naravnega gibanja, ki ga čutim v sebi. Moja predstava lepega tona pač zahteva tudi določen gib, dih in v tem pravzaprav ne vidim nobenega »afnanja«.
Našel si neko svojo »srednjo pot«.
Ja, pravzaprav gre za iskanje neke čisto svoje poti z vso profesionalno samokritičnostjo. Če igram recimo tango ali bolj ekspresivno muziko, pustim telesu, da se izrazi. Pri meditativni glasbi, kot je Bach, pa se poskušam osredotočiti na čistost izraza, asketstvo, razmišljati o Bachovi religioznosti, skromnosti, ponižnosti. Razmišljam o tem, kako zgraditi katedralo s pomočjo tonov, ne pa skozi »igro« in fizični izraz.
Igro?
Seveda igro. Res veliko nastopam v živo, igram najrazličnejše žanre, in če si to želim ali ne, tudi ko vadim, razmišljam o tem, da me nekdo posluša, torej razmišljam o tem, kako podajam glasbo. Zame je namreč velika razlika, če grem v studio ali pa igram koncert v živo. V studiu se popolnoma osredotočim samo na zven, na ton …, na koncertu pa se ne ukvarjam samo z lepoto tona, ampak tudi s tem, kako ga podajam. Recimo, ko igram tango, se ne bom pojavil zategnjen, v fraku, vojaško postrižen na 0,3 cm, če me razumeš, temveč grem na oder z nekim notranjim ognjem. Pristop je drugačen, ker se mi zdi že sama glasba takšna. Piazzolla je bil recimo že na prvi pogled cel gospod. Hkrati pa so bili njegovi koncerti tako zelo ognjeviti. O njem bi lahko govoril vse življenje. Piazzolla je tako izjemen genij! /…/
Aleksandra Pavlovič
