Novice

Marko Čepak Maki: Iskanje nove rutine

28. maj 2020

Ob uvedbi odlokov o ukinitvi javnega življenja v Sloveniji, mi je v trenutku odpadlo kar 25 koncertov. To je nekje do sredine tega leta, za drugo polovico pa se tudi še ne ve prav točno, kaj obeta. Z odpovedjo koncertov in uvedbo karantene se mi je podrla vsakodnevna življenjska rutina, kar sem sprva doživel kot nekakšno abstinenčno krizo. Na leto imam namreč okrog 150 koncertov oz. klubskih in barskih gigov, kar pomeni, da sem pred izbruhom pandemije koncertiral vsak drugi ali tretji dan. Vsak koncert zahteva tudi vsaj eno skupno vajo z bendom. Če vsemu temu prištejem še učenje na treh šolah (v Trstu, Novi Gorici oz. Ozeljanu in Vidmu), je rezultat skupek vsakodnevne angažiranosti ter kupa prevoženih kilometrov. Le teh na leto znese skoraj 70.000, saj sem zaradi šol, vaj in koncertov razpet med Trstom, Ljubljano in Vidmom – včasih dva ali celo vse tri kraje obiščem kar v enem dnevu. Učenje se je med karanteno preselilo na splet, abstinenčna kriza po koncertih in predvsem igranju v živo, za publiko, pa je trajala kar nekaj časa.

S koncerti je odšla tudi ustaljena rutina vadbe. Odkar igram profesionalno, vadim z mislijo na koncert, ki prihaja ali za projekt, ki bo tisti teden ali naslednji mesec. Prav tako se z vajo oziram na dogajanje s preteklih koncertov, upoštevajoč tako dobre, kot tudi slabše oziroma šibkejše momente, ki jih želim popraviti. Moja dnevna rutina je bila zastavljena v smislu work in progress, kar pomeni, da sem skušal izboljšati tisto, s čimer na zadnjem koncertu ali pri zadnjem projektu nisem bil zadovoljen. Zdaj, ko ne vem, kdaj bo naslednji koncert, se mi je motivacija za to rutino podrla. Potreboval sem skoraj dva tedna, da sem rutino ustvaril na novo. Moral sem razmisliti, kaj bom vadil, delal, ustvarjal.

Najprej sem se zazrl vase. Vrnil sem se v preteklost in pregledal, kaj vse sem že ustvaril, kaj sem želel ustvariti, pa nikoli dokončal, ter kaj si želim za naprej. To je bilo moje ‘gradivo’ za začetek novega ustvarjanja. Porodila se mi je ideja o strokovni knjigi. Na magisteriju sem osnoval tematiko o harmonijah in svojem slogu pisanja glasbe, ki se mi zdi dovolj smiselna, da bi jo lahko razvil in nadgradil. Med oblikovanjem idej za knjigo sem precej razmišljal tudi o sebi, o zvoku, o strasti do glasbe, kitare in lesa. Gradiva je toliko, da bi si knjigo želel razširiti tudi na osebno razmišljanje in doživljanje. Da bi torej spominjala na nekakšno avtobiografijo, sicer brez točnega tematičnega ali družbenega cilja, le kot plod eksperimentiranja, tako na strokovnem kot tudi osebnostnem nivoju.

Med glasbenim raziskovanjem se je seveda porodila tudi marsikatera ideja za nove skladbe. Ko sem se navadil na novo situacijo in se umiril, je ustvarjanje dobilo dobro poznan, a nekoliko pozabljen priokus. Odsotnost številnih vsakodnevnih obveznosti je omogočila, da kitaro (in glasbo) doživljam še bolj prvinsko, strastno kot otrok: začel sem vohati, videti, slišati kot nekoč. Iz tega črpam inspiracijo. Nobenemu se mi ni treba dokazovati, ni angažmajev, agentov, nobenega mi ni potrebno prepričati. Izničil se je pojem promoviranja in vzpostavil se je spet odnos jaz–glasba.

Zgodilo pa se je še nekaj drugega ob pandemiji: prenos koncertov in druge umetnosti na družabna omrežja. Glasbenik potrebuje nastop, interakcijo s publiko. Zame je umetnost v glasbi tista energija, ki nastane med umetnino in poslušalcem – zgodi se v tistem prostoru vmes in spomin na to doživljanje je lahko večen. Tako za glasbenika kot poslušalca. Ustvarjanje na odru zahteva posebno zbranost, koncentracijo. Prej sem koncentracijo redno vadil. Sedaj se pozna, da tega ne vadim več, da sem vajo preusmeril drugam. Veliko se sicer snemam, kjer je zbranost prisotna, a vseeno ne čutim enako kot na odru. Močno pogrešam tudi igranje z drugimi glasbeniki, v bendu, kar ravno tako zahteva svojevrstne spretnosti medigre. Na eni strani torej razvijam nove, boljše vrline, na drugi imam občutek, da izgubljam že pridobljene. Zato upam, da bo kmalu omogočeno koncertiranje v živo in v skupini. Nekaj svojih, med karanteno ustvarjenih melodij, sem tudi sam posnel in objavil na spletu oziroma socialnih omrežjih. Sicer pa kot glasbenik in tudi kot uporabnik nisem najbolj dejaven v tej niši. Kot glasbenik si za to vzamem premalo časa oziroma ga porabim drugje, predvsem na stvareh, ki sem jih opisal zgoraj. Kot uporabnik se raje kot na socialna omrežja povežem na YouTube kanal. Tudi sedaj, ko sem končno imel čas, sem, raje kot visel na spletu in razmišljal, kaj bi objavljal, vzel v roke kakšno že znano glasbeno oziroma umetniško delo. Tako sem poslušal plošče, posnetke koncertov, si ogledal kakšen dober, kultni film in celo občudoval slikarska dela ter raziskal delo in življenje nekaterih znanih umetnikov. Iskal in raziskoval sem tudi novo, meni še ne poznano glasbo, ki bi me inspirirala. Spomnil sem se tudi na umetniška dela, ki so me inspirirala v preteklosti. Tako sem se vrnil k poslušanju albumov iz svojih dijaških in študentskih let, za katere prej nisem imel več časa, da se jim posvetim.

Ustvarjenega, posnetega, napisanega je bilo že ogromno lepega, zato sem si vzel čas iskati in doživljati. Imel sem priložnost samo zamižati in poslušati oziroma občudovati, kar prej, ob vsakdanjem hitrem življenjskem tempu to ni bilo tako pogosto mogoče. Za zares zbrano poslušanje celotnega koncerta ali celotne plošče, ki traja uro ali dve, sta potrebna čas in umirjenost. Glasbena pa tudi druga umetniška dela nas popeljejo v duhovni svet, so duhovna hrana in karantena mi je dala čas, da sem jo lahko spet užil v popolnosti.

Čeprav je karantena zame na profesionalnem nivoju sinonim za odsotnost koncertov, vaj in sodelovanja z glasbeniki, kar pomeni velik primanjkljaj v mojem delovanju, je na osebnem nivoju tudi sinonim za odsotnost marsikatere skrbi, kopičenja nerazrešenih misli in fizičnega napora. Na osebnem nivoju sem zato ta čas izkoristil za nekakšen reset in fizičen počitek (kar se še najbolj pozna z izboljšanjem kroničnih bolečin v hrbtu in vezeh na rokah, posledici rednega igranja kitare). Vse to mi pomaga, da s ‘čisto glavo’ nadaljujem svojo profesionalno pot. Čeprav smo bili umetniki prvi, ki smo prekinili s svojimi javnimi dejavnostmi, in bomo, kot kaže, zadnji, ki jih bomo lahko spet vzpostavili, vseeno upam, da ta karantenski čas ne bo trajno vplival na ustvarjanje in dobrobit tako glasbenikov kot vseh umetnikov, temveč bo samo priložnost, kako po njem nadaljevati v še boljši luči.

Izbor posnetkov z albuma Ghost in the Corner:

Trailer albuma Ghost in the Corner

Major Sphere

Heres and Theres

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja