Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
Kristina Bogataj je slovenska zborovska dirigentka mlajše generacije, ki že zadnjih nekaj let živi in deluje na Finskem. Maja 2022 je na domačem Državnem tekmovanju Mateja Hubada za slovenske zborovodje osvojila drugo mesto in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti ji je ob tej priložnosti podaril možnost izvedbe samostojnega koncerta s Komornim zborom Dekor. To nagrado je Kristina Bogataj »unovčila« letošnjega oktobra in tako v sredo, 18. oktobra, ter v soboto, 21. oktobra, z Dekorjem izvedla dva celovečerna koncerta. Nekje med vsemi pripravami na oba nastopa ter obiski družine in prijateljev se nama je uspelo dogovoriti za srečanje na dopoldanski kavi in krajši pogovor …
Za začetek, kako je potekal izbor programa, ki si ga za Komorni zbor Dekor oblikovala kot gostujoča dirigentka? Na spored si uvrstila tako dela slovenskih kot finskih skladateljev.
Prvi osnutek je bil dokaj drugačen od tega, s čimer smo nato nastopili. V okviru možnosti in zmožnosti, takšnih in drugačnih, smo prek sodelovanja z umetniškim odborom zbora in mojo programsko nitjo vseeno prišli do zaključene celote. Odločila sem se predstaviti tisto, kar mi v življenju veliko pomeni, ker le to lahko človek z neko iskrenostjo komentira kot umetnik. Mislim, da se dobra umetnost odlikuje točno po tem. Tokratni program Komornega zbora Dekor pomeni tudi obogatitev slovenske zborovske krajine in res mi je bilo drago, da sem lahko združila finsko in slovensko ustvarjalnost ter prinesla domov nekaj z obeh zornih kotov. To zaokroženo celoto so nato pevci tudi želeli razumeti, za kar sem se jim večkrat zahvalila že med vajami, in jo nato na neki svoj način povzeli, s čimer smo prišli do iskrenega izvajanja na odru ter mogoče odkrili določene podobnosti med dvema državama, ki sta si na videz zelo daleč.
Kako pa bi primerjala izkušnjo vodenja takšne vrhunske, a vendarle ljubiteljske zasedbe s pripravo profesionalnih zborov, s katerimi si se tudi že srečala?
V osnovi se mi zdi, še posebej zdaj, ko nekaj let živim zunaj domovine, da smo Slovenci na premalo dobrih stvari premalo ponosni. V mislih imam našo kakovost zborovskega petja, čustven naboj, prek katerega se ogromno zborovske glasbe lotimo, in učinek, ki ga imamo na občinstvo prek svojih koncertnih priložnosti. Točno s tega vidika lahko amatersko poustvarjanje postavimo ob bok profesionalnemu. V profesionalnem svetu včasih zaznavamo, da ljudje izvajajo stvari, kot so napisane, tudi seveda po želji dirigenta, ampak potem obstaja nevarnost, da se pogum pri osebnem muzikalnem poustvarjanju nekako ustavi. Točno ta dodatni korak izredno /…/
Tisa Mrhar
Dodaj komentar