Novice

Ivo Pogorelić igra Chopina 

2. marca 2022

Prebuditev »klavirskega zmaja«*

Ivo Pogorelić, ekscentrični svetovno znani pianist, je sredi februarja po dvajsetih letih posnel album poznih del Frédérica Chopina. Ta dela je posnel prvič.

Pogorelić je v center svetovne pozornosti stopil, ko je bil leta 1980 na najpomembnejšem klavirskem tekmovanju, Chopinovem tekmovanju, diskvalificiran zaradi »neustrezne in ekscentrične izvedbe« repertoarja. V takratni žiriji je bila med drugimi tudi Marta Argerich, svetovno znana argentinska pianistka, ki je zaradi kontroverznega dogodka izstopila iz žirije ter Iva Pogorelića označila za genija
Dogodek je bil za Pogorelića odskočna deska k uveljavitvi na svetovnih koncertnih prizoriščih. Od tedaj naprej pa je tudi v skoraj vse svoje albume vključeval dela Chopina. 

Pogorelić je znan po svojih unikatnih, ekscentričnih in skoraj dekadenčnih interpretacijah, katerih plod je lepota v svoji najčistejši obliki. 

Nokturno št. 1 v c-molu, op. 48 

Opis dobro ustreza že prvi skladbi na repertoarju, in sicer Nokturnu št. 1 v c-molu, op. 48, ki je dober primer v smislu uporabe rubata in fraziranja; njegovi prijemi so občasno dvomljivi in morda takšni, ki jih ne moremo v trenutku vzljubiti (za primerjavo lahko omenimo Jana Lisieckega, Seong-Jin Choja in predvsem Mario João Pires). 
Po nekaj poskusih poslušanja se je domneva potrdila – vse postane logično, v tem trenutku pa Pogorelića vzljubimo. Očitno je, da Pogorelić v nokturnu ne stremi k izdelanemu bel cantu, temveč želi prikazati iskreno žalovanje in čustvene tegobe – nasprotje temu predstavlja nokturno št. 2 v E-duru, op. 62, ki je prav tako del albuma, saj predstavlja nekakšno zadnjo lirično izpoved skladatelja. 

Fantazija v f-molu, op. 49 

Bistvo Chopinove fantazije se skriva v odtenkih. Izvedbe Pogorelića se zdijo do potankosti premišljene, obenem pa niso prisiljene – menim, da je to ključ za doseganje že prej omenjene čistoče v svoji najčistejši obliki. 
Uvod ima svečan prizvok, »špičasta« artikulacija pa doprinese h »gibanju«. 
Pogorelić z raziskovanjem zvočnih plasti z odliko naslika različna razpoloženja v različnih tonalitetah: osnovna tonaliteta f-mola se počasi, a skrbno premika s tančico slutnje, ki namiguje na kratek pristanek v A-duru (1:28), ta pa brž ponikne nazaj v enigmatično vzdušje. Sledi Des-dur (1:57), ki dovaja toplino, tik preden nas pripelje do bežnega F-dura. 
V splošnem je ubral zanimiv pristop uporabe pedala – čudovito je izpostavil namen skladatelja, občasno pa je artikuliranje izpadlo tudi nekoliko grobo. 

Sonata v h-molu št. 1, op. 48 

Sonata tako kot nokturno odseva posebne, a dih jemajoče glasbene ideje. 
Mnogi posnetki prikazujejo prvi stavek, Allegro Maestoso, kot takšnega: pompoznega, a mogoče celo hladnokrvnega v smislu fraze. Če prezremo njegova namerna ustavljanja in vračanja, lahko zaznamo nekaj neomajnega v bučnih trenutkih ter nekaj globokomiselnega v bolj nežnih. 

Scherzo 

Otvoritev drugega stavka Scherzo nosi nevsiljivo čistost, obenem pa je stavek tako močno prosojen, da bi zaradi te prosojnosti v njem ob preusmeritvi pozornosti lahko v celoti izgubili rdečo nit. Srednji del predpostavlja na zelo blag način, tako pa ustvarja kontrast med razigranostjo zunanjih delov. 

Finale 

Pogorelić izraz non tanto jemlje precej dobesedno. Področje, na katerem je najbolj napreden, je premislek, ob katerem se zazdi, da skladbo izvaja, kot da bi si jo sproti izmišljeval. 

V zvoku Pogorelića je zaznati žametno mehkobo ter celo »trobilsko«  jasnost. Najpomembnejša stvar na svetu je, da smo sami s sabo iskreni – ravno to pa je nekaj, s čimer Pogorelić nikoli ni imel težav. Našel je način, kako razprostreti nebesa svojih in skladateljevih idealov, ki jih zaznamo kot vrsto srčnih in odprto miselnih glasbenih odlomkov, ki tvorijo nedoumljivo, a celoto. Ta ne vzbuja nobenega dvoma. Ravno v tem pa vidim čar glasbe; da nas zamoti, da se v njo poglobimo in da v njej najdemo nekaj resničnega in – predvsem – iskrenega. 

Takole je povedal Pogorelić: »Umetnost potrebuje čas.« 

JJV

(po The Classic Review)

* Med ljubitelji pianizma pogosto uporabljen vzdevek za Iva Pogorelića. 

 

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja