Iz tiskane izdaje (izid: 29. junij 2023)
Z raziskovanjem veččutnih izkušenj do izpodbijanja ustaljenih načinov doživljanja
Letošnja edicija ljubljanskega glasbenega festivala SONICA, ki promovira različne nišne usmeritve v sodobni glasbi ter zvočni umetnosti, je v Cukrarni na ogled in poslušanje premierno postavila stvaritev z naslovom Taktilna nematerialnost. Gre za plod umetniške rezidence skladateljice in performerke Aleksandre Bajde ter zvočne umetnice Isabelle Forniciti, ki se jima je pridružila vizualna umetnica in univerzitetna profesorica dr. Uršula Berlot.
Eden od glavnih navdihov za vaše skupno delo Taktilna nematerialnost je bila knjiga profesorice Rosi Braidotti z naslovom Posthuman. Kateri koncepti iz knjige so navdihnili vašo A/V-instalacijo? Na katere vidike ste se osredotočili pri razvoju potopitvenega performansa?
Isabella Forciniti: Aleksandrin nastop je v glavnem navdihnilo delo Rosi Braidotti. Pravzaprav sva izvedli predstavo v dunajskem muzeju mumok, tema je bila The Animal Within. Aleksandra je izbrala posamezne dele besedila Rosi Braidotti in za performans izvedla besedilo o humanistični enotnosti subjekta, občutku naših prožnih in mnogoterih identitet ter splošni temi postčloveškega. To je bilo pravzaprav izhodišče.
Aleksandra Bajde: Gre za postčloveški tehno mediirani način pojmovanja odnosa med človeškim telesom in tehnologijo. Postčloveška telesa, ki so zoe/geo/tehno mediirana, so ujeta v vrsto tehnik dein rematerializacije. Drugič, gre za to, da smo soodvisni od drugih teles obstoja in si to ozemlje oziroma okolje delimo pod pogoji, ki niso več hierarhični. V predstavi sem na podlagi besedila v knjigi uporabila naslednja dva stavka: »Živa snov, materialno vgrajena in utelešena, ki se pretaka, transverzalno prek več relacijskih entitet.« »V tem smo skupaj.« Zadnji stavek ima lahko več pomenov in interpretacij. Po mnenju prof. Braidotti to pomeni okoljsko utemeljeni, utelešeni, vgrajeni in v simbiozi drug z drugim.
Ali lahko pojasnite, kako se je začelo vaše skupno sodelovanje? Ali ste prvič sodelovale vse tri? Isabella, z Aleksandro sta bili na umetniški rezidenci v projektu SONICA, kajne? Kako se je oblikovalo sodelovanje z vami, Uršula?
Uršula Berlot: Sodelovanje se je začelo na povabilo producentov festivala SONICA, Martina Briclja Barage in Luke Zagoričnika. Povabila sta me k sodelovanju z dvema umetnicama, Isabelle in Aleksandro, ki ju prej nisem poznala, a sem privolila v sodelovanje, saj sem si ogledala njun nastop v Ljubljani in se mi je zdelo, da bi bilo to zanimivo. Rekla bi, da je bil zame problem čas, saj sem bila zelo zaposlena z drugim projektom in sodelovanjem z znanstvenim inštitutom. Zato sem jima ponudila, da bi za predstavo delila svoja nova dela. Z moje strani je bila to dodatna preobrazba projekta, ki je že potekal, in je s sodelovanjem z Isabello in Aleksandro z uvedbo zvočnih in performativnih elementov dobil novo razsežnost. Delala sem pri svetlobni instalaciji in se bolj ali manj ukvarjala z znanstvenimi koncepti, idejami in vprašanjem percepcije. Med pogovorom o performansu in med postavitvijo me je vse zelo navdihnilo in uživala sem v tej preobrazbi in razvoju projekta z zvočnimi in performativnimi elementi, o katerih prej v svojem projektu nisem razmišljala.
AB: Koncept se je v začetni fazi precej razlikoval od končnega, delovni proces je vključeval številne spremembe in prilagoditve. Ko smo si ogledale prostor in kinetične predmete v Cukrarni, nam je bilo jasno, da bo treba prilagoditi veliko materialov in idej. Zame je bila najpomembnejša vzpostavitev povezave med kinetičnimi predmeti in uprizoritvenim delom. Končni koncept je bil, da predstavljam peti element, ki ni kinetični objekt, temveč živa entiteta, ki se giblje v prostoru, se pojavlja in izginja z gibanjem in zvokom ter je povezovalni člen med objekti in elektronskim glasbenim performansom.
/…/
Uršula, omenili ste utelešenje. Zdi se, da z delom Taktilna nematerialnost zelo edinstveno vzpostavljate povezavo med utelešeno prisotnostjo in tehnologijo. Kaj je glavno sporočilo, ki ga želite posredovati? Kaj bi rekli, da so ključni elementi našega človeškega obstoja, na katere opozarjate?
UB: Zame je utelešena izkušnja zelo pomembna, ne le kot bistvena izkušnja v umetnosti, temveč na splošno, saj tehnološki svet in tehnologija spreminjata naše načine doživljanja, ne da bi se tega zares zavedali. Zame uporaba orodij, kot so projekcije in posebna nova materialnost, ki jo umetno proizvajajo in oblikujejo digitalna orodja, softver in programi, ustvarja novo materialnost, ki na precej poseben način vključuje naše čute, zlasti pri uporabi svetlobnih učinkov in vizualne tehnologije. Ko se potopimo v ta digitalni svet in virtualnost, mislim, da je nagovarjanje naših fizičnih čutov in telesa na intenzivnejši način resnično pomembno. Na splošno se v svojih umetniških postavitvah osredotočam na ta čutni del in poskušam usmeriti gledalčevo izkušnjo na intenzivnejši čutni in kognitivni način. Čutni del je zlasti zaradi naše digitalne dobe zame res pomemben. Za človeka je pomembno, da svet doživlja na veččutni način. Ko se naš um razvija in vstopa v ta precej zapleten virtualni svet, je pomembno, da vključimo in preoblikujemo svojo telesnost ter razvijamo tudi načine čutnega doživljanja.
Teja Rot
