24. marec 2019
Glasbena vzgoja se je spreminjala v tesni povezavi z odnosom do glasbe in njeno umeščenostjo v družbo. Zibel t. i. zahodne glasbene tradicije je v starogrškem svetu, od koder med drugim izhaja zavest o součinkovanju čustva in mathesis (narave zvoka). Pitagoro bi lahko označili za prvega glasbenega teoretika. S številčnimi razmerji je prvi določil glasbene intervale ter zagovarjal prepričanje, da je glasba, tako kot vesolje, urejena po matematičnih principih. Pitagorejci so po metafizični filozofiji števila glasbo uvrstili med matematične vede in ji namenili posebno mesto, saj lahko neposredno vpliva na človeška čutila in dušo. Platon je izpostavljal vpliv glasbe na ethos. Svaril je pred umetnostjo, ki s posnemanjem v smislu mimesis izkrivlja resnico, verjel pa, da glasba posnema in oblikuje značaje ljudi, zato je omejil rabo harmonij na tiste, ki vzbujajo pozitivne človeške lastnosti. Za vzgojo pravičnih državljanov je poudarjal pomen gimnastične in muzične vzgoje. Aristotel, ki je umetnost dojemal tudi kot aktivno vživljanje v stvar, ji je, zlasti tragediji, pripisoval očiščevalno izkušnjo prek močnih čustvenih stanj. Stari Grki so se torej zavedali, da glasba vpliva na izoblikovanost človeka, zato je bila nepogrešljivi del vzgoje.
Tudi v nadaljevanju zgodovine evropske civilizacije je bila tehten del humanistične izobrazbe in je danes prepoznana kot močno sredstvo pri vzgoji in izobraževanju mladih, saj pomembno prispeva k otrokovemu čustvenemu, socialnemu, intelektualnemu in fizičnemu razvoju, glasbene izkušnje pa gradijo tudi estetsko rast človekove osebnosti.
Članek o glasbenopedagoškem poslanstvu je prvi v nizu prispevkov »Rastem z glasbo«, v katerem muzikologinja Helena Filipčič Gardina razgrinja in osvetljuje teme, povezane z mladimi glasbeniki na njihovi poti zorenja v glasbenovzgojnem procesu. Cikel nastaja v sodelovanju z Zvezo primorskih glasbenih šol.
Dodaj komentar