Iz tiskane izdaje (izid: 22. december 2022)
(…) Naj bo Luč (…)
(…) Umetnost po navadi razumemo kot sredstvo zrcaljenja resničnosti s pomočjo umetniškega artefakta. Umetnost našega časa pogosto pomenljivo odseva izkušnje odtujenosti in tesnobe, nasilja in okrutnosti. Po mojem mnenju pa zgolj zrcaljenje in upodabljanje prevladujoče resničnosti nista zadostno poslanstvo umetnosti. Umetnost ne bi smela povečati ali okrepiti človeške bede, temveč bi jo morala blažiti. Dolžnost arhitekture in umetnosti je, da nakažeta ideale nove oblike zaznavanja in doživljanja ter tako razpreta in razširita meje sveta, v katerem živimo. (…)
Juhani Pallasmaa: Misleče roke, prevod: Polona Petek, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2012.
Jesenske impresije z violinistom Žigo Brankom še vedno odzvanjajo v zavesti. Nikakor se nočejo utišati misli o kontrapunktu. Claude Debussy in Maurice Ravel mi mahata s čolna onkraj obzorja in mi sporočata, da kljub Debussyjevim genialnim Korakom v snegu zima ni ravno njun letni čas … Glasbenim Prometejem se bosta z veseljem pridružila ob kakšni izmed naslednjih priložnosti. Kot glasbenica z največjim veseljem odkrivam meni skrivnostni in čudežni svet pisanja, kjer moje odločitve pravzaprav nimajo nobene teže. Vsak novi glasbeni Prometej se enostavno pojavi v zavesti in najbrž je posledica kontrapunkta življenja. Ob poslušanju Sweelinckove Fantazije v izvedbi Glenna Goulda razmišljam, kako je kontrapunkt navdušujoča zadeva tudi, če ga prevedemo v nekaj bolj resničnega, kot so naša življenja. Kako z nekaterimi ljudmi, ki so nam resnično dragoceni, nekako ne sovpadamo v časovnih dimenzijah. Po drugi strani pa se utrne zanimiva misel: to je pravzaprav kontrapunkt in iz »nesovpadanj« in »časovnih zamikov« naših življenj se rodi polifonija! Kontrapunkt so pravzaprav linije življenj, kjer je vsaka enako pomembna … rezultat pa je nepredvidljiv in čudežen.
Če si predstavljamo melodijo kot prozo in harmonijo kot poezijo, je kontrapunkt kombinacija obeh in je poetičnost posledica več različnih linearnih pripovedi, več različnih življenj?
Vsaka izmed linij ima svoj dih, svoj akcent ali naslonsko noto, ki namenoma ne sovpadajo, imajo popolnoma različne cilje. Nekatere tudi brezciljno tavajo.
Dejstvo je, da vsa ta »glasbena matematika«, polna pravil, deluje res globoko samo, če izhaja iz narave. Ozrimo se k starim Grkom, ki so proučevali, kar so videli, čutili in slišali, in iz opazovanj izpeljali pravila. Abstraktni, filozofski in matematični svet ima pomen le, če je izpeljan iz resničnega. Torej, kontrapunkt in glasbena oblika, načini izražanja tega in onega skozi glasbo morajo biti izpeljani iz človekove narave. Umetnost je neposredno povezana z življenjem samim.
In sredi »kontrapunktičnih« razmišljanj se kot strela z jasnega pojavi Ona! Marija Judina! Očitno sem z mislijo mogoče zašla na njeno področje.
Danes, 6. 11. 2022, je v Ljubljani prvič zadišala zima. Ni bilo hladno, samo zadišal je prihajajoči zimski zrak. Kamniške Alpe na koncu Dunajske ceste so tako jasno zažarele, kot bi bile vgravirane na svetlo modri podlagi. Letošnja prijazna jesen se je naenkrat poslovila.
Nekaj dni pred tem je še padal topel jesenski dež. Brez pavz, kot bi jesen ne hotela oditi. Pianistka Marija Judina izvaja priredbo Mozartove Lacrimose.
V njeni izvedbi slišim, kako drobne solze kapljajo kot dežne kapljice, medtem ko s težkimi koraki počasi stopa po strmih stopnicah. Navzgor. Počasi. Silovito. Proti Luči. Od svojega sedemnajstega leta je vodila svoj dnevnik, v katerem je zapisovala:
»Samo velike misli, ki vodijo k luči (svetlobi)?«
Marija Judina je ugledala luč sveta 9. 9. 1899 v mestu Nevelj Pskovske gubernije. Zelo zgodaj se je poleg glasbe navdušila nad poezijo, filozofijo in religijo. V času pomanjkanja so se v njen rojstni kraj zatekali različni filozofi in umetniki. Prav v svojem je spoznala filozofa Mihaila Bahtina. V Nevelju je vodil filozofska srečanja, ki se jih je mlada Marija z največjim veseljem udeleževala. O njej je povedal: »Veliko ljudi filozofira, malo je pravih filozofov. Marijo sem spoznal kot deklico. Takoj sem jo opazil. Imela je poseben dar, lahko bi bila velika filozofinja!« Z Mihailom Bahtinom sta prijateljevala vse življenje. Pri trinajstih letih je kot izjemen glasbeni talent odpotovala na študij v tedanji Leningrad. Prav posebno vzdušje je vladalo na konservatoriju v Leningradu tistih let. Marija je začela študirati s pianistom Vladimirjem Sofronitskim, Dmitrijem Šostakovičem, medtem pa je Sergej Prokofjev z odliko zaključeval študij klavirja. Poleg tega je redno obiskovala filološka in filozofska predavanja. O njej so pisali pisatelj Boris Pasternak, filozof Mihail Bahtin, Sergej Prokofjev, Dmitrij Šostakovič, Heinrich Neuhaus … Vsaka nota, ki jo je kdaj izvedla, je bila prežeta s smislom in globino. Z zvokom je znala spregovoriti.
»Poznam samo eno pot k Bogu, in ta je skozi umetnosti. (…) Ne trdim, da je moja pot univerzalna. Vem, da so še druge, vendar čutim, da je meni dostopna le ta … Vse, kar je duhovnega in božanskega, se mi je utrnilo ravno skozi umetnost, skozi eno izmed njenih vej: glasbo.«
Pisati o Judini zgolj kot o vrhunski pianistki, bi bilo premalo. /…/
Aleksandra Pavlovič
Dodaj komentar