18. februar 2025
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo 20. in 21. februarja zazvenelo eno najmočnejših glasbenih del 20. stoletja – Vojni rekviem Benjamina Brittna. V koprodukciji Festivala Ljubljana, ki s tem koncertom odpira 8. Zimski festival, Cankarjevega doma in Slovenske filharmonije se bodo združili vrhunski glasbeniki, tako kot je bil Brittnov prvotni namen – povezati umetnike različnih narodnosti in kultur v univerzalnem sporočilu miru. Pesniki nas skozi zgodovino opozarjajo na resnice sveta – na bolečino, izgubo, a tudi na upanje. Enako moč ima glasba, ki presega meje in združuje ljudi v razmisleku in čustvenem doživetju. Prav to združevanje umetnosti je Britten uresničil v svojem Vojnem rekviemu, kjer je latinsko mašo za umrle prepletel s pretresljivo poezijo Wilfreda Owna, padlega vojnega pesnika. Rezultat je mojstrovina, ki ni le umetniški presežek, temveč tudi močan opomin – opomin, ki ga svet še vedno potrebuje. Koncerta bosta v četrtek, 20. februarja, in petek, 21. februarja 2025, ob 18.00 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Trezen in vznemirjajoč opomin, da svet še vedno potrebuje svoj Vojni rekviem in svoje pesnike, ki nas opozarjajo na posledice vojn in nujnost miru. To močno sporočilo bo v Ljubljani oživelo pod vodstvom Charlesa Dutoita, enega najuglednejših dirigentov našega časa.
Zasedbo sestavljajo Orkester in zbor Slovenske filharmonije, Državni zbor iz Kaunasa ter Zbor Dunajskih dečkov, ki bodo s svojo mogočnostjo in izraznostjo poustvarili Brittnovo vizijo. Solistične vloge bodo prevzeli Irina Lungu (sopran), Ian Bostridge (tenor) in Matthias Goerne (bariton), ki s svojo interpretacijo zagotavljajo globoko doživetje tega nepozabnega dela.
GLASBENA STRUKTURA IN SPOROČILNOST VOJNEGA REKVIEMA
Glasbeni jezik Vojnega rekviema Benjamina Brittna je razmeroma preprost. Skladatelj se je vendarle obračal na široko občinstvo, a se hkrati izogiba zgolj vsakdanjemu ali banalnemu. Glasbena struktura je hkrati ekonomična in prefinjena, s prepoznavnimi motivi in neposredno orkestracijo. V nasprotju z latinsko mašo so uglasbitve pesmi Wilfreda Owna glasbeno enako sofisticirane kot katerikoli del Brittnovih orkestrskih samospevov ali komornih oper in jih lahko razumemo kot samospevni cikel, vstavljen v obred maše. Nedvomno je šlo za navdihnjeno in globoko osebno zamisel.
V Vojnem rekviemu ostaja zanimiva ironija, da je ideja počitka spremljana s tritonom (C–Fis), ki ga na začetku Requiem aeternam (»Večni počitek, podari jim, Gospod«) slišimo v zvonovih. Ta glasbeni interval je že od srednjega veka poznan kot diabolus in musica (»hudič v glasbi«). Britten skozi celotno delo izkorišča tako njegove zunajglasbene asociacije kot njegovo edinstveno motečo tonsko dvoumnost. Edini trenutek, ko se napetost tega intervala popolnoma razreši, je ob koncu srhljivo lepega Agnus Dei (»Jagnje božje«). To je trenutek resnice v celotnem delu. Owenova pesem At a Calvary near the Ancre in latinski tekst Agnus Dei tečeta vzporedno in se zaključita z naraščajočo frazo tenorja, ki izreče najbolj odkrito prošnjo za mir v celotnem delu: »Dona nobis pacem« (»Podari nam mir«). Ob koncu Vojnega rekviema morda občutimo nelagodje zaradi ponovnega pojavljanja votlega tritona, ki ga znova intonirajo zvonovi. Kot je pripomnil Peter Pears, Brittnov življenjski sopotnik in vodilni interpret njegove glasbe: »To ni konec, nismo pobegnili, še vedno moramo razmišljati o tem, ne smemo se prepustiti mirnim sanjam.«
