Iz tiskane izdaje (Letnik 49, številka 3, septemer 2018)
4. april – 25. avgust 2018 (Brežice, Soteska, Slovenska Bistrica, Globočice, Dolenjske Toplice)
Kljub mačehovskemu odnosu Ministrstva za kulturo do njegovega obstoja se festival Seviqc Brežice tudi letos podaja v novo sezono, ki se je tokrat začela že v aprilu. Seviqc Brežice je torej uspešno prestal finančno preizkušnjo. Od lani smo priča novosti, imenovani Presscafé, ki pomeni organizirano srečanje s posamezno zasedbo v sproščenem kavarniškem vzdušju. Kot že vsa leta moramo tudi letos posebej omeniti koncertne liste, ki so sestavljeni izčrpno in strokovno ter nam temeljito predstavijo dobo med renesanso in klasicizmom. Festival je vključen v Evropsko mrežo za staro glasbo REMA, ki jo sestavlja 60 evropskih festivalov stare glasbe iz 21 držav. Povezani so še v nekatere druge mednarodne povezave (Projekt Purpur 2011–2014, Evropska prestolnica kulture – Leeuwarden in Valetta2018, Podonavska strategija, MACCSEE – Konferenca stare glasbe za srednjo, južno in vzhodno Evropo), kar daje festivalu mednarodno noto.
Letošnjo sezono je odprla skupina Prisma iz Nemčije, ki uspešno potuje po Evropi in je med drugim osvojila prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Heinrich Ignaz Franz Biber v Avstriji. Od leta 2016 sodelujejo v programu EEEmerging, ki je namenjen prepoznavanju in uveljavljanju mladih glasbenih skupin. Program omogoča tudi rezidenčno bivanje, ki je potekalo na glasbeni kmetiji Pri Martinovih v Globočicah in med katerim je nastal koncertni program. Kot pove že ime Broken Consort, gre za ansambel inštrumentov različnih družin, pa tudi za način okraševanja s hitrimi notami. Člani skupine Prisma so nam ponudili pester izbor, od dvorne glasbe pa vse do tiste, ki jo je bilo mogoče slišati v pivnicah med renesanso in zgodnjim barokom. Pri tem jih je vodilo živahno, a trezno muziciranje, v katerem so izkazali pretehtano in uravnoteženo igro ter se z umirjenim fraziranjem uveljavili kot premišljen, profesionalen in izjemno muzikaličen sestav. Glede na navedene značilnosti so člani ansambla Prisma z razgibano in hkrati obvladano igro interpretirali tako zahtevno glasbo dvorov kot prešerno in enostavno tradicionalno glasbo. Ni nenavadno, da ima vsak od članov tudi svojo lastno pot, saj gre za mlade, a suverene interprete, kar velja zlasti za Elisabeth Champollion in Alona Sariela.
Projekt EEEmerging festivala Brežice, ki se ukvarja z odkrivanjem novih talentov, nam je 20. junija prinesel še en glasbeni večer v Brežiškem gradu. Tokrat se je predstavila skupina Consone Quartet z godalnima kvartetoma op. 76/5 Josepha Haydna in op. 18/1 Ludwiga van Beethovna. Ne glede na to, da sta deli nastali v istem letu, ju ločujejo razlike, ki razlikujejo obe osebnosti med seboj. Če se je Haydn uprl tradiciji s tem, da je odstopil od klasične sonatne oblike in razdelil tematiko enakomerno na vse izvajalce, je Beethoven h komponiranju pristopil zelo inovativno in s tem dal osnovo novemu obdobju. Pri tem mu je bilo npr. v drugem stavku za osnovo Shakespearovo delo Romeo in Julija, ki je nekako vsebinska razlaga za Beethovnovo ekspresivnost in silovitost, s katero še vedno preseneti in ki je bila za tisti čas gotovo šokantna. S tem so člani kvarteta izpostavili različnost obeh genijev, ki ju je sicer družil odnos učitelj-učenec, čeprav je Beethoven dejal celo, da se od Haydna ni ničesar naučil. O njunem težavnem razmerju in o obeh delih smo se izčrpno poučili v res kakovostno napisanem koncertnem listu, svojo vizijo pa so nam predstavili tudi člani ansambla v pogovoru pred koncertom. Violončelist George Ross je povedal, da so se za uvrstitev obeh velikanov na program odločili prav z namenom, da ju predstavijo kot otroka istega časa, v katerem pa je vsak od njiju razvil svoj lastni jaz. Da bi se čim bolj verno približali zvoku klasicističnega obdobja, uporabljajo črevnate strune, izvirne inštrumente pa tudi klasične loke. Poleg Georgea Rossa v kvartetu sodelujejo še violinistki Agata Daraskaite in Magdalena Loth-Hill in Elitsa Bogdanova. Kvartet je nastal na Royal College of Music v Londonu leta 2012.
Haydnov peti kvartet opusa 76 so člani kvarteta v prvem stavku odigrali zelo resnobno, skorajda brez igrivosti, s čistim zvokom in nekako res po pravilih klasicizma. Bolj izrazen je bil allegro, ki pa je ostal v okvirih klasicistične zmernosti. V nasprotju s Haydnom je bil Beethovnov kvartet žareč in speven s pretehtano mero dobro odmerjene zvočnosti. Za dodatek so nam člani Consone Quarteta zaigrali še Scherzo iz Haydnovega kvarteta Ptica (The Bird). Izvedli so ga z izrazito milinoin ljubkostjo, ki je dala pravi okvir večeru.
Tretji koncert je bil posvečen skupini Ensemble rosarum flores iz Avstrije, ki predstavlja glasbo elizabetinske dobe. Ti inštrumenti so bili v dobi kraljice Elizabete I. zelo priljubljeni, Ensemble rosarum flores pa izvaja dela na replikah izvirnih inštrumentov ter nam s tem približa duha dobe. Poleg najbolj znanih renesančnih mojstrov, kot sta predvsem John Dowland in Thomas Morley, so nam predstavili tudi Jacoba van Eycka, Roberta Johnsona, Thomasa Championa in druge skladatelje, med njihova dela pa so vpletli recitacijo sonetov Williama Shakespeara, v katerih ima glasba posebno vlogo. Njihov program je v prvem delu zajemal dela, ki jih druži ljubezensko hrepenenje, to pa se staplja z občutenjem narave, v kateri imajo posebno vlogo zvoki ptic. V duhu narave so torej odigrali vrsto skladb, ki kažejo ljubezensko joie de vivre, sledil pa je bolj melanholičen del večera z nekaj žalostne note (John Dowland: Lachrimae Galliarde, Thomas Morley: Fantasia Il Lamento …), ki se je iztekel v radoživ zaključek s plesno glasbo. Ensemble rosarum flores druži igriva in jasna ter natančna interpretacija, s katero so predstavili vrsto občutenj od lahkotne igre do čustvene ekspresivnosti. Glasba in deklamacija sta program zajeli celostno, pri čemer se je beseda zrcalila v mehkobi igre viole da gamba in lutnje (cister, pandore) ob karakterno zastavljeni kljunasti flavti, ki je bistrila sluh s toplino in razigranostjo. Izvajalci so znali prisluhniti drug drugemu in skupaj v glasbo zajeti posamezna čustva, pa tudi vrsto zvokov, ki »posnemajo« naravo, s čimer so v ospredje postavili harmonijo med naravo in glasbo.
Naslednji koncert se je iztekel v dvorani gradu Brežice 15. avgusta 2018. Nastopil je Orchestra Barocca San Marco, ki se posveča izvajanju baročnega in klasičnega programa na izvirnih inštrumentih ali njihovih replikah. Orkester nastopa na znanih festivalih po Italiji, njegove člane pa druži uspešna solistična kariera, s katero vsak od njih prispeva k odličnosti zasedbe. Orkester je izvedel več koncertov in arij Antonia Vivaldija pod vodstvom oboista in dirigenta Diega Cala. Da gre res za prvovrsten glasbeni užitek, nam je bilo jasno že po nekaj taktih Vivaldijevega Concerta (RV 118), saj orkester določajo brezhibnost tona, mehkoba in čistost zvoka ter virtuoznost.
Pridružila se jim je tudi sopranistka Lucia Cortese v vlogi kastrata. Z apartno barvitostjo glasu je inkarnirala dramatične razpone Ombre vane, ingiusti orrori. Concerto a due trombe (RV 537) nam je omogočil pravo vživetje v duha dobe s historičnimi trobentami, ki sta koncertu dodali posebno barvitost. Non ti lusinghi la crudeltate (Tito Manlio, RV 738) je bila izvedena z globokim občutenjem, virtuoznim sodelovanjem med oboistom in pevko, ki je tokrat z mehkim fraziranjem, a trdno držo izrazila vso liričnost vsebine. Concerto a violino e oboe (RV548) nam je pričaral pravo baročno slavje, ki sta ga vodila oba solista, z enovito in angažirano igro. Ta se je v drugem stavku prelila v lirično spevnost in v sklepnem delu v veder dialog ob orkestrski spremljavi. Lucia Cortese je Fra la procelle del mar turbato (Tito Manlio, RV 738) izvedla ognjevito in s pravo baročno dramatičnostjo, zlasti v sklepnem delu koncerta, ko jo je znova zapela kot dodatek. Zdi se, kot da je pevka proti koncu koncerta dobila polet in dala glasu suvereno izraznost ter pravo moč. Concerto (RV 126) je znova upravičil sloves orkestra, saj so ga izvedli enovito in dramatično, obenem pa brezhibno tekoče in sinhrono. V zaključek koncerta smo prisluhnili še Rete, lacci e strali adopra (Dorilla in Tempe, RV 709), v kateri se je solistka resnično razživela in dodala svojo noto dramatičnosti vsebine. Koncert je požel stoječe ovacije.
Sklepni koncert festivala je potekal v dvorani gradu v Slovenski Bistrici in je bil posvečen poznorenesančni oz. zgodnjebaročni glasbi hrvaških skladateljev. Člani zasedbe Projekt Lazarus se v skladu z imenom, ki pomeni »vstajenje«, ukvarjajo z obujanjem hrvaške glasbene dediščine. V ta namen sodelujejo s strokovnjaki in raziskujejo glasbeno literaturo tega obdobja, pri tem pa dajejo prednost še neizvedenim delom ali tistim, ki še niso bila posneta. Ansambel je leta 2013 ustanovil basist Robert Palić, ki je tudi član opere HNK v Zagrebu. V prvem delu večera so nam člani ansambla predstavili zbirko šestih skladb Brevis et facilis psalmorum Damjana Nembrija, pisanih za »Cantus, Altus, Tenor, Bassus in Bassus pro Organo«, ki jih še zaznamuje poznorenesančni slog, kar je razvidno tudi iz skladateljevih navodil za izvajanje. A vendar je v opombi na koncu vsakega zvezka navedel različne možnosti za izvedbo psalma, torej mu lahko prisodimo oznako »stile misto«, s katerim so takrat imenovali rabo poznorenesančnih in baročnih elementov. Vloga solistov pri izmenjavi solo in tutti je bila izrazita, čeprav so ju izvajali dokaj strogo, obenem pa z izrazitim posluhom za melodioznost. Zelo slovesno noto psalmov so ujeli v dvojnosti, ki jo izžareva kompozicija, in prav zaradi te so še posebej zanimivi. Čeprav je bil s Hvara, je Nembri kot benediktinski prior živel na otoku San Giorgio Mag giore v Benetkah, zato so njegove psalme člani Projekta Lazarus tam tudi koncertno izvedli. V drugem delu večera smo prisluhnili zgodnjebaročnemu skladatelju Ivanu Lukačiću oz. njegovim duhovnim koncertom Sacrae cantiones. Delo že izraža več barvitosti in baročnih prvin, izvajalci pa so mu dali prečiščeno poetično podobo. Posebej velja omeniti tudi orgelsko spremljavo, ki je bila hkrati razgibano domiselna in primerno zmerna. Sledilo je delo Parnassia militia Vinka Jelića z začetka 17. stoletja, ki je pomenilo pravo vokalno slavje. Barvito kontrastiranje vokalov mu je dalo pravo podobo. Zadnje pa je bilo na vrsti delo Ivana Šibenčanina Laudate pueri, v katerem so se znova izkazali solisti. Projekt Lazarus je pokazal zrelo interpretacijo z raje zadržanim kot pretiranim izvajanjem, s katerim nam je v bogastvu glasov predstavil nekaj mojstrskih del hrvaške glasbene dediščine.
V zaključek povejmo, da festival Seviqc Brežice tudi letos obrestuje obisk in ohranja svoj krog poslušalcev. Ne glede na situacijo v kulturi ohranja svojo integriteto, raven in prepoznavnost, ki nas bodo tudi v prihodnje družili z njim.
Marina B. Žlender
