Novice

Bogdan Benigar: »Če me glasba pritegne, se prepustim«

Fotografija: Nika Vogrič Dežman

Iz tiskane izdaje (izid: 23. december 2024)

Bogdan Benigar je ključna osebnost slovenskega glasbenega prizorišča, tudi zaradi svoje vloge pri organizaciji znamenitega festivala Druga godba. Benigar skozi predano delo širi glasbena obzorja več generacijam, obenem pa udejanja svojo strast do glasbe.

Festival Druga godba je obeležil 40-letnico obstoja. Kako bi opisali začetke festivala? Kakšna je bila vaša vloga v teh prvih letih?

Na samem začetku festivala me ni bilo zraven. Leta 1992 sem se pridružil programskemu odboru, leto kasneje sem postal vodja festivala. Pobudniki festivala so bili Zoran Pistotnik, Stane Sušnik, Bojan Kavčič in drugi leta 1985. Na začetku so ga organizirali v sodelovanju z različnimi partnerji in Centrom interesnih dejavnosti mladih pri UK ZSMS (Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije).

Kako se je z leti spreminjala glasbena usmeritev festivala? Ali je na vizijo festivala vplival kakšen poseben dogodek?

Prva prelomnica je bila profesionalizacija vodenja festivala pri takratni organizatorki – Glasbeni mladini Slovenije. V času mojega prihoda h Glasbeni mladini Slovenije sem namreč hkrati urednikoval reviji in vodil festival, saj ni bilo sredstev za zaposlitev vodje festivala. Druga godba je takrat postala mednarodni festival. Leta 1992, ko so festival sestavljali le štirje koncerti, smo prišli na idejo, da ga vzpostavimo kot najbolj relevanten, če ne najpomembnejši takšen festival glasb sveta v srednji Evropi in na Balkanu. Sčasoma nam je tudi uspelo. To je sovpadlo tudi z vključitvijo Druge godbe v mednarodno mrežo Forum of Worldwide Music Festivals leta 1995. Naše ambicije so segale k velikemu in pomembnemu festivalu v finančnih in prostorskih okvirih, ki jih premore Ljubljana oziroma Slovenija. Ambicije so naletele na naklonjenost sofinancerjev, tako Ministrstva za kulturo RS kot tudi Mestne občine Ljubljana. Oba sta sledila našim ambicijam skozi leta, tako da se je festival proti koncu devetdesetih let resnično vzpostavil kot eden najpomembnejših v Evropi. Temu sta sledili še osamosvojitev in ustanovitev Zavoda Druga godba, saj so želje festivala organizacijsko, strokovno in finančno presegale možnosti Glasbene mladine Slovenije.

Zelo me je razveselilo, ko sem slišala, da je bil 40. festival Druga godba prvič predstavljen tudi v oddaji Music Planet BBC Radia 3.

To sodelovanje je predlagal Marko Prpič in z veseljem smo ga sprejeli. Z BBC Radiem 3 smo bili že prej v stikih, s podporo Turizma Ljubljana in Slovenske turistične organizacije pa nam je uspelo v Ljubljano pripeljati novinarko in producenta, ki sta posnela veliko intervjujev z nastopajočimi na festivalu in tudi z nekaterimi slovenskimi glasbeniki. Prvič v zgodovini Slovenije so predstavniki BBC Radia obiskali kulturni dogodek oziroma glasbeni festival, kar je še utrdilo pomen festivala Druga godba v mednarodnem prostoru. To je velika spodbuda tudi za naše prihodnje delovanje.

Kaj menite, da je festival Druga godba na domači in mednarodni glasbeni sceni naredilo tako edinstven in prepoznaven?

Predvsem to, da se nismo opirali samo na trendovstvo, ki je prišlo z izrazom “world music”, ki so ga v Sloveniji sicer prevzeli nekateri novinarji. Pri Drugi godbi za to ni bilo nobene potrebe. Druga godba je bistveno boljše ime od izkrivljene oznake “world music”. Predvsem pa Druga godba zajema bistveno širši spekter glasbenih vsebin, kajti od samega začetka do danes se na festivalu pojavljajo tudi nekatere zvrsti eksperimentalne glasbe drugih popularnih žanrov, kot so hip hop, reggae in impro jazz. Omenjene vsebine so vselej prisotne poleg t. i. etno elementa, ki ga občinstvo pričakuje, a ga pri Drugi godbi terminološko prav tako ne uporabljamo. Govorim o popularnih in tradicionalnih godbah z vsega sveta (predvsem nezahodnih), ki so predstavljale fokus in prevladujoči moment v devetdesetih letih. To je sovpadalo s prepoznavnostjo, saj so bili glasbeniki, ki smo jih pripeljali, tudi v evropskem globalnem prostoru takrat najprepoznavnejši. Nismo pa nikoli zanemarili “cukrčkov” z drugih področij, ki jih ni bilo mogoče predstaviti drugače oziroma je bilo smiselno, da smo jih umestili prav na Drugo godbo. Seveda se je festival v zadnjih letih profiliral tudi v bolj urbane vsebine, kjer se tradicionalni motivi povezujejo z elektroniko ali rock glasbo. Predvsem pa imamo zdaj v Ljubljani že nekatere druge zelo uveljavljene nišne festivale in tudi Jazz festival Ljubljana se je programsko profiliral. Druga godba nima več potrebe po pokrivanju in iskanju posebnosti na vseh glasbenih področjih, ampak je zvestejša sodobnemu načelu ustvarjanja programa, kjer se znotraj treh, štirih dni žanri dopolnjujejo in imajo vsebine, čeprav so žanri popolnoma različni, neko skupno točko. Delujemo predvsem v smislu, da festival z nekaterimi bolj ali manj popularnimi vsebinami tvori zaokroženo celoto, ki prepriča občinstvo k obisku.

Kako ste v času svojega delovanja kot umetniški vodja festivala opazovali spremembe v okusu, pričakovanjih, morda zahtevah odjemalcev vsebin vaše dobre godbe? Ali so obiskovalci bolj odprti za nove zvrsti kot v preteklosti?

Naj omenim, da nisem bil umetniški vodja festivala v takšnem smislu, kot velja za nekatere druge festivale, ker smo se o programu vedno posvetovali v programskem odboru. Moj avtorski delež se je vselej bolj nagibal h kreiranju oblike festivala, kako izbrane glasbenike umestiti v posamezne prostore in po kakšnem zaporedju. Moja vloga je bila najti neko smiselno celoto, ki korespondira s finančnimi zmožnostmi in možnostmi predstavitve na posameznih prizoriščih /…/

Teja Rot