Beneški Biennale Musica 2019

29. oktober 2019

Benetke niso le umetnina zase, ampak se v njih vsako leto odvija tudi umetniška prireditev, imenovana Biennale Musica, ki pomeni pregledno predstavitev dogajanj v sodobnem klasičnem glasbenem svetu. Zadnjih nekaj let se bienale poleg sodobne komponirane glasbe posveča tudi elektronski, jazz in popularni ter rock glasbi. Tako je srebrnega leva letos prejel Matteo Franceschini, ki združuje kompleksnost sodobne kompozicije z energijo in odprtostjo elektronske in rock glasbe. Zlati lev je šel v roke Georgu Benjaminu, za življenjski opus. Publiki se je predstavil z opero Written on Skin, ki jo je izvedel Simfonični nacionalni orkester italijanske radiotelevizije RAI. Delo v sebi združuje libreto s klasičnim zapletom ljubezenskega trikotnika, po vzoru trubadurja Guillema de Cabestainga, ter sodobno pisavo, ki poleg glavnih vlog fleksibilno obravnava tudi orkester in se ukvarja z drobnimi glasbenimi elementi in gestami ter eksperimentiranjem s tempom. Opus Georga Benjamina sestavljajo dela za orkester, komorna dela, vokalne skladbe in dela za klavir, pa tudi opere. Med koncerti bi izpostavili še delo Nomaden nizozemskega avtorja Joëla Bonsa. Skladatelj je delo napisal za Atlas Ensemble, ki ga sestavljajo glasbeniki s Kitajske, Japonske, Azije in Evrope, s pestrim naborom tradicionalnih inštrumentov, posvečeno pa je violončelistu Jeanu-Guihenu Queyrasu, kot vodilnemu interpretu. Spričo vrhunskosti izvajalcev in uspešnega združevanja vzhodnih in zahodnih elementov je delo poželo navdušenje. Z Joëlom Bonsom je v preteklosti sodelovala tudi slovenska skladateljica Petra Strahovnik. Poseben večer je pomenil nastop Quartetta Prometeo, v katerem nastopa odlični violončelist Francesco Dillon, nam znan z Bienala Koper, pa Orkestra della Toscana, z vrhunskimi solisti Françoise Kubler, sopran, Armand Angster, bas klarinet in Michele Marelli, klarinet, ki smo jih prav tako že slišali v Ljubljani in Kopru. V okviru glasbenega gledališča se je predstavil večkratni gost bienala in dobitnik Zlatega leva Georges Aperghis, z delom Thinking Things, ki na ironičen način združuje človeka in naprave. Na bienalu smo slišali veliko praizvedb in novih naročil, med njimi bi izpostavili deli Filippa Perocca in Lucie Ronchetti, ki se posvečata glasbenemu teatru, a ne na način kot Aperghis, marveč je zlasti Lucia Ronchetti bližje postmodernemu pastichu v smeri muzikala.

Bienale daje prostor tudi zvočnim umetnikom, ki se povezujejo z vizualnim. V tem smislu deluje ansambel Hermes, ki povezuje filmsko umetnost z glasbeno. Festival je posegel tudi v preteklost in tako je ansambel Spirito izvajal delo Claudia Monteverdia, ki mu je sledilo sodobno delo Gianvincenza Crestija v interpretaciji zasedbe I Ferrabosco. Sopostavljanje Misse in illo tempore z noviteto je vodila ideja o vlogi pete besede v glasbi. V okviru jazza se je predstavila indijska bas kitaristka Mohini Dey s svojo skupino. Kot vmesno polje med jazzom in rockom pa so se predstavili Malafede Trio.

Biennale Musica sestavlja tudi program Biennale Collega, ki sodeluje pri nastajanju novih del v okviru glasbenega gledališča. Kot smo že omenili, je bienale zastavljen v duhu povezovanja z drugimi žanri in v Mestrah je bila na ogled razstava Electro, posvečena elektronski glasbi. Na njej so nastopili zvočni umetniki in DJi. Delovanje bienala pokriva tudi eksperimentalno in raziskovalno področje in v ta namen so odprli Center za glasbeno in multimedijsko informatiko.

Beneški bienale sodobne glasbe tako ostaja prisoten kot mednarodno središče srečevanja sodobnih glasbenih ustvarjalcev in zadnja leta kot polje prekrivanja sodobne komponirane glasbe z drugimi zvrstmi, ki z njo interferirajo. Po tej značilnosti se tudi ločuje od ostalih evropskih festivalov sodobne glasbe in ubira svojo pot. Pri tem ne gre pozabiti, da je prizorišče Biennala Musica v sklopu beneškega umetniškega Biennala, ki združuje polja arhitekture, vizualne umetnosti, plesa, glasbe, filma in gledališča, tako da je povezovanje z različnimi umetniškimi panogami razumljivo. Usmeritev bienala gre razumeti tudi v smislu odpiranja publiki in iskanja vezi med kompleksno in abstraktno sodobno glasbeno kompozicijo in bolj dostopnimi zvrstmi ter oplajanja skupnega zvočnega polja. Po poseganju na druge celine se je letošnji bienale vrnil na evropska tla, kar je bilo slišati tudi v izboru del in podelitvi nagrad, a to še zdaleč ne pomeni, da je pot zaključena. Kot se za pomemben mednarodni umetniški epicenter spodobi, se bo nadaljevala tudi v prihodnje, v začrtani smeri.

Marina B. Žlender