3. maj 2020
V karanteno smo z družino šli v bistvu še preden je bila razglašena epidemija, ker smo videli dogajanje v Italiji (tam so tudi že odpovedovali koncerte). Res smo se držali v izolaciji približno 6 tednov. To pomeni, da smo šli v bistvu ven samo na naš majhen balkon, in enkrat tedensko v trgovino. Stvar smo vzeli resno. Nobenih stikov z drugimi, kar pomeni zame tudi veliko manj igranja in ukvarjanja z glasbo.
Ne gre samo za koncerte, gre za vse, s čimer se mora ukvarjati profesionalni glasbenik. Medtem ko so, poleg koncertov, odpadle vaje z drugimi glasbeniki, sem moral skrčiti tudi samostojne vaje, veliko manj se fizično posvečam inštrumentu, saj lastnega prostora za vajo nimam (kjer bi se lahko resno držal karantene), v enosobnem stanovanju bloka, kjer živim z družino, pa si veliko konkretnega igranja ne morem privoščiti. Potem je tu ustvarjanje glasbe, pisanje kompozicij, idej, navezovanje stikov in dogovarjanje za nove koncerte. To se v stanovanju sicer da, vendar je zbranost ob dveh malčicah veliko slabša kot sicer. Kar se tiče koncertov v prihodnje, pa niti ne vemo še, kako bo.
Sicer gledam na samo karanteno kot glasbenik z dveh plati. Za glasbenika (in tudi človeka nasploh) je sama izolacija v bistvu lahko pozitivna, saj mora po mojem mnenju resen glasbenik veliko časa posvetiti sebi in inštrumentu. Po tej strani je ta čas lahko odlično porabljen, res pa je težko, če nimaš prostora, kamor se lahko v samoizolacijo umakneš. Po drugi strani pa je za glasbenike taka izoliranost slaba, ker nekateri živimo samo od koncertov, ki jih zdaj ni (pošteno plačanih pa je bilo, če smo iskreni, na mojem področju tudi pred karanteno vedno manj). Tudi punca je trenutno na čakanju, kar se tiče zaposlitve v prihodnje, se pa težko karkoli napove.
Sedaj zadnje dva tedna z družino hodimo na sprehode, čim bolj zjutraj, ko zunaj še ni veliko ljudi, poskušamo najti kak kotiček tudi v naravi, da smo čim več zunaj, seveda v kar se da varnih okoliščinah. Ob popoldnevih pa obiščemo tudi hišo mojih staršev, kjer je za hišo vrt, tako da se punce lahko igrajo.
En dan sredi karantene in mojega tihega vsakdanjega igranja v bloku sem se zgrozil nad mislijo, da praktično že ves čas karantene igram samo sebi. Zgrabila me je močna želja po igranju za ljudi, da bi jim/nam bilo lažje. Tako namreč dojemam glasbo, saj je predvsem namenjena širši publiki in poslušalstvu. Tudi igranje na ulici ima svoj čar, ko se ob glasbi ustavijo in prisluhnejo mimoidoči.
Skrbi me, pa verjamem, da tudi vse druge kulturnike, kako bo z nastopi v prihodnje. Tudi sicer situacija na področju kreativne glasbe ni rožnata. Dejstvo je, da kot posameznik zelo težko pridem do konkretnih, odmevnih koncertov na mednarodnih odrih, ki so še kako pomembni za razvoj, prepoznavnost in preživetje kreativnega glasbenika. Igranje v domačem okolju je vedno prijetno in super, a osvajanje mednarodnih odrov je zelo pomembno! Žal jaz, pa tudi mnogi drugi slovenski glasbeniki nimamo dovoljšne podpore promotorjev, organizacij oziroma ustreznih managementov, ki bi nam lahko pomagali in utrli pot na mednarodni trg, kar je škoda, saj menim, da imamo veliko svojega materiala in zgodb, še kako zanimivih za tuja ušesa.
Sedaj, ko je čas vsesplošne karantene, imamo ogromno časa, da se naučimo kaj novega na instrumentu vsak dan, internet ponuja ogromno informacij in videov, kako se igra v določenih glasbenih praksah, kaj pomeni znati igrati oz. ali ti zadeva zveni ali ne.
Pa da ne nadaljujem preveč, toliko nekaj malega, kaj se dogaja v moji glavi te dni. Hvala lepa reviji Glasna za povabilo k zapisu mojih razmišljanj. Srečno in zdravo vsem želim, upam da bodo koncerti prišli hitro nazaj v še večjem številu, in da se vidimo na kakšnem od njih!
Cene Resnik
Dodaj komentar