Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
Na odru tema, vlada nenavaden suspenz. Kmalu se na kopreni, za katero se skriva orkester, začnejo čudovito prelivati najrazličnejše barve. A tudi glasba ne zaostaja za vizualno podobo, saj orkester s svojo bajno igro hitro poskrbi, da zvok in slika zaplešeta v osupljivem plesu. Kljub temu pa suspenz ostaja. Na oder stopi baritonist Peter Grdadolnik, ki igra Franca – mrkega slikarja, čigar lice je le bežno obsijano z divjim vrtincem barv, ki je še naprej v ozadju. V temačnem ateljeju prižge luč in se počasi pripravlja na slikanje, nato pa se – kot da bi zaslišal trušč – nenadoma zdrzne. Misleč, da želi kdo ukrasti njegovo življenjsko delo, Franc iz predala pograbi pištolo in z njo v roki odvihra nazaj v temo.
To je prolog nove komorne opere Srečanje mladega skladatelja Vida Ožbolta – o tem, kako nas umetnost lahko prevzame in vpliva na naše doumevanje realnosti ter na odnos z drugimi posamezniki. Franc se posveča svoji sliki, imenovani Mojstrovina, ki ga tako obsede, da začne zanemarjati ženo Barbaro (Antea Poljak), ustreli pa tudi nedolžnega neimenovanega Moškega (Domen Vurnik). Slednji je ljubimec neimenovane Ženske (Tina Debevec Dragoš), ki skupaj z njim predstavlja osrednji lik Francove slike. Zaradi ljubimčeve smrti Ženska zblazni in se odloči maščevati Francu, s čimer se razblini meja med metafizičnim in realnim. Da bi pojasnil več o tem usodnem srečanju in delil mnenje glede predstave, sem po obeh uprizoritvah opere Vida povabil k pogovoru.
Čestitke za uspešno operno predstavo, Vid! Tako obsežnega projekta vsekakor ni preprosto izpeljati, še posebej ne pri tvojih letih!
Najlepša hvala! Res me veseli, da nam je uspelo prebroditi težave in izpeljati dve izvedbi. Ponosen sem na celotno ekipo, najbolj posebno pa se mi zdi, da smo vse izvedli brez okrilja kakšne večje ustanove!
Koncertna dvorana v Slovenski filharmoniji je bila na dan premiere precej zapolnjena z obiskovalci, zaradi česar bi rekel, da je tvoja opera požela velik uspeh! Tudi izvedba je bila odlična, sploh glede na to, da ste morali biti kar varčni s sredstvi …
Da, zadovoljen sem z uspehom. Sredstev nismo imeli ogromno, a dovolj, da je vse delovalo dobro. Seveda nas je ta finančna omejitev nekoliko »onesposobila«. Primanjkovalo je recimo vadbe v dvorani oziroma vadbe s kamero in monitorji ter nam je to tudi rahlo zamajalo izvedbo. Ampak kaj hočemo, tega si žal nikakor nismo mogli privoščiti. Glede scenografije in videza v izbrani dvorani pa se sprašujem, ali bi sploh lahko naredili kaj več …
Po mojem mnenju je bila ena izmed najbolj problematičnih točk v operi prekrivanje pevskih glasov z zvokom orkestra. Tega seveda ne bi bilo z uporabo orkestrske jame, a ste se zaradi težav s sredstvi morali zadovoljiti z dvorano v Slovenski filharmoniji, ki pa ni tako primerna za odrske postavitve. Pa vendar bi se tudi v danih okoliščinah ta težava lahko omilila – bodisi z debelejšimi zavesami (med orkestrom in odrom) bodisi z vrtenjem nadnapisov?
Skladateljeva krivda – ja, ta opera je za v dvorano z jamo, ker je orkester preprosto prevelik in preglasen. Gre za dramatično opero, veliko je nizkih pihal in trobil ter goste orkestracije in bi zato potrebovala bolj dramatične glasove – z vsem spoštovanjem do pevske ekipe – ali pa ozvočenje, česar privrženec ravno nisem. Nihče od nas ni strokovnjak za akustiko in prav tako nismo pričakovali tako glasnega ansambla, zato nas je težava presenetila na generalki, saj smo vadili v akustično popolnoma drugačnem prostoru.
Ne vem, kako bi vplivale debelejše zavese – lahko bi bile tudi predebele in bi bila celotna zvočna slika uničena – a sem prepričan, da so se nadnapisi izkazali za pogrešane in nujne za razumevanje vsebine, saj se z njimi preglasen orkester ne bi več zdel taka težava. Tako pa se v predstavi trudimo razumeti nekaj besed in morda nismo pozorni na celotno sliko.
/…/
In kaj sledi zdaj? Katere lekcije in izkušnje, ki si jih odnesel od tega projekta, nameravaš vpeljati v prihodnosti?
Sledi nekaj manjših, komornih projektov. Je pa izziv iti s tako velikega dela nazaj na manjše. Opažam, da se je v meni po tem projektu spremenilo veliko stvari: ne samo moj način dojemanja glasbe, temveč tudi vloga umetnika, skladatelja in življenja! V delo se vračam z nekim novim, svežim pristopom. Nove opere se zagotovo še ne bom loteval, saj gre za izjemno naporno delo, ki zahteva svoj čas. Prepričan sem oziroma upam, da naslednja bo, a ne, preden dobim naročilo; sam je zagotovo ne bom več postavljal. Vsekakor bom apliciral vse izkušnje, dobre in slabe. Kdo jih ne bi, saj so neprecenljive!
Til Dečko
