30. marec 2020
Zadnji teden službe:
Epidemija koronavirusa se širi in v glasbeni šoli se začnemo spraševati, kdaj nas bodo končno obvestili, da ostanemo doma, saj postaja nevarno. Šola je polepljena z opozorili, povsod so razkužila, učiteljice skupinskega pouka so še bolj napete kot mi, ki učimo individualno. Šef je že prejšnji teden sklenil, da nastopi do nadaljnjega odpadejo. Moji učenci, s katerimi smo ravno pripravljali koncert ob dnevu poezije, že vse znajo in začnem jim izbirati nov program, saj se mi zdi, da bomo kmalu doma. V ponedeljek zvečer me pokliče prijatelj klarinetist Andrej Zupan, če bi prihodnji teden vskočila v njegov koncert ob izvolitvi v rednega profesorja, ker je njegova žena Nataša ostala brez glasu. Pela naj bi skladbo Pastir na skali Franca Schuberta. Te zahtevne skladbe nisem pela že vsaj deset let, pa sem si rekla, da bo že šlo, saj imam še en teden in takrat sem jo snemala in res dobro zvadila. Pianistke ne poznam, Andrej pravi, da je odlična – Tea Andrijić. Zmenimo se v četrtek zvečer na prvi vaji, vsi si razkužimo roke in skoraj začnemo vaditi, ko Andrej pove, da moramo koncert speljati prihodnje jutro ali pa bo kdo ve kdaj. Že prvič se ujamemo in ugotovimo, da bo šlo.
Petek 13. je zanimiv dan, imamo torej nepričakovan koncert brez obiskovalcev s prenosom po spletu ob desetih zjutraj. Izvemo, da zaradi pandemije koronavirusa do nadaljnjega ne bomo hodili v službo. Šola na Vegovi, kjer bo koncert, je zaklenjena, mi gremo v dvorano in malo poskusimo, v dvorani ni poslušalcev, le snemalec in še ena gospa, na koncu prideta še Andrejeva žena in starejša hčerka in sedeta v zadnjo vrsto. Pomislim, da bo menda že šlo in odpojem svoje. Kasneje ugotovim, da smo imeli skoraj 1000 ogledov in popoldne dobim grozen glavobol. K sreči je povezan s stresom in ne z virusom.
Po koncertu odidem na pouk, preselila sem se v učilnico za teorijo, ki je v dopoldanskem času prosta, da je razdalja med mano in učenci večja. Na zadnji dan sta se javila le še dva učenca. Ostali so preventivno ostali doma. Šef nas obvesti, da bomo poučevali po spletu, vendar šele čez en teden, ko nas prijavi za delo od doma, prej pa imamo izredni dopust.
Prvi teden doma:
Izredni dopust porabim za vzpostavljanje šolanja na domu. S tremi otroki naloga ni lahka. K sreči sem pred kratkim kupila novo kartušo in paket papirja, saj je nalog ogromno. Ugotovim, da mlajša Iza, ki je drugošolka, potrebuje nenehno pomoč, prvih nekaj ur pa tudi ne verjame, da sploh kaj vem in da ji dajem prava navodila. Sčasoma se navadimo, po delu za šolo fotografiramo naloge, jih pošiljamo različnim učiteljem, vadimo klavir, kljunasto flavto, prečno flavto, jaz petje, mož bobne – k sreči smo se pred dvema letoma preselili v hišo, kajti naši prejšnji sosedje v bloku bi znoreli! Vmes otroke pošiljam na vrt, kjer imajo poligon, gumitvist in podobne telovadne aktivnosti, ki jih prav tako predpiše šola. Začnem se veseliti pouka po Skypu, saj pogrešam svoje učence.
Drugi teden doma:
Ko sem ravno pripravila računalnik, inštalirala Skype, pobrisala prah in podobno, zmanjka elektrike. Celo noč je bil strašen veter in očitno je pokvaril napeljavo, skušam doklicati Elektro Ljubljana in izvem, da bodo popravljali vsaj dve uri, če ne več. Torej lahko pozabim na pouk v delovni sobi ob klavinovi in računalniku, grem v kuhinjo h klavirju in vklopim telefon. Upam, da bo baterija zdržala. Pouk poteka presenetljivo normalno, celo zabavno je. Le klavirja, ki ga med urami rada igram, zdaj ne morem, saj je kratek zamik, poleg tega pa učenci, ko pojejo, iz svojih telefonov ali računalnikov klavirja ne slišijo. Uspe mi tudi, kar mi v 16 letih poučevanja še ni uspelo: sestavim urnik brez lukenj in v dopoldanskem času – vsi lahko kadarkoli! Ugotovim, da pouk po spletu sicer ni enak pouku v učilnici, je pa vseeno zanimiv in produktiven pouk. S tem se bomo morali do nadaljnjega sprijazniti. Vmes se elektrika vrne, preselim se v delovno sobo, da ostali lahko skačejo po hiši in delajo svoje. Vsi učenci so zdravi – vsaj za sedaj.
Takole preživimo cel teden, dopoldne »skypam« jaz, popoldne otroci s svojimi učiteljicami iz glasbene šole, vmes pridejo še naloge iz nauka o glasbi, pa šola, kuhanje, pospravljanje, vrt. Dolgčas nam ni, pa tudi lepo se imamo, če nam le uspe odmisliti vse strašno, kar se na svetu dogaja, grozljive številke umrlih v Italiji in Španiji, uboge begunce na grških otokih, med katerimi jih je toliko mladoletnikov brez staršev, vse ljudi, ki so ostali brez dohodkov … Ja, lepo se imamo, le mene daje refluks in dermatitis, pa vsake dva dni se mi zazdi, da me praska po grlu – k sreči se izkaže, da je stari pevski znanec, ki ga v šali imenujem hipohondritis. Vmes me začnejo peči oči zaradi nenehnega strmenja v ekran, nagnjena sem namreč k očesni bolezni, ki se (tokrat brez šale) imenuje blefaritis in zdaj oči grejem in spiram z vodo. Vmes se slišim z očetom, ki se ne premakne več iz bloka. Pa z mamo, ki se je odločila, da se ne da in gre vsak dan s psom po vseh okoliških (k sreči samotnih) hribih in dolinah in jo skrbi le, da bi srbska policijska ura za starejše od 65 prišla še k nam. Samo, da bi čim prej premagali virus!
Lep pozdrav, pa ostanite zdravi! Katja Konvalinka.
