Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
Ko sem še
V intimnosti zatemnjene Štihove dvorane Cankarjevega doma kot poslušalka zrem v osvetljeno dirigentko Jerico Bukovec na sredini dvorane, za katero opazimo spreminjajoče se projekcije svetlobnih skeletiliziranih geometričnih likov. Za njo opazim tudi eno izmed na štiri strani dvorane razporejenih pevk (Katja Konvalinka, Rebeka Pregelj, Irena Yebuah Tiran, Barbara Jernejčič Fürst). Dve lahko bežno ošinem s pogledom, ena stoji za mano. Njihove vokalizacije šumov, zlogov, besed se zvočno prepletajo z elektronsko generiranimi zvoki, a semantične povezave med njihovimi vokalizacijami ni. Nato se oglasi igralka (Jožica Avbelj) in kot poslušalko me njen vstop preseneti, saj sedi v prvi vrsti med drugimi poslušalci – lepo urejena, starejša gospa, ki jo vsaj na začetku od poslušalcev ločita le mikrofon in skoraj neopazni elektronski bralnik. Njene besede sprva porajajo mnogo vprašanj – slišimo jih tako v živo kot na posnetku, posnetek prinaša tudi mlajši ženski glas (Mirjam Kalin) in drobnejši, otroški glas, s katerim igralka vstopa v dialog. Po tem, ko njun pogovor dobiva svojo semantično podobo, uvidimo, da gre za spomine gospe Duše, mame, babice, profesorice, ki je strastno ljubila matematiko, praštevila in morje; spomini se znova izgubljajo v vokalizacijah in jih mestoma ponovno prikliče, le kdo bi si mislil, pesem. Pesem, ki jo je pela svoji hčerki, glasbenici, dirigentki, pesem, ki jo pozna tudi njena vnukinja, pesem, ki ostaja vezni člen med njimi, ko mami in babici spomin peša: peša ji že tako močno, da se ji včasih celo zdi, da soba, v kateri je, ni del njene hiše, in, kar je zagotovo za vse najbolj boleče, ne prepozna več obraza niti hčerke niti vnukinje. Le težko si predstavljamo od našega drugačen vsakdanjik osebe z demenco, a se zdi, da je komorna opera Ko sem še izjemno zanimiv poskus, kako prek umetnosti po eni strani predstaviti njihov svet, v katerem postopoma izgubljajo občutek za čas, prostor in lastni jaz, po drugi strani pa neverjeten, preprost, a učinkovit dar, ki podaljšuje občutek lastnega obstoja ljudi z demenco – to je glasba, in kot v spremnem besedilu k predstavi zapiše nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, »je pri osebah z demenco opazno, da se glasbene strukture občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, zato lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti, kar deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta«. Gre za katarzično umetniško delo s svojevrstno družbeno angažirano noto, saj nas ustvarjalke predstave Ko sem še (skladateljica Bojana Šaljić Podešva v sodelovanju z Ingrid Mačus, libreto in režija Saška Rakef) prek umetnosti postavljajo v mentalni vsakdanjik osebe z demenco, ki je v naši družbi čedalje pogostejši fenomen, in nam hkrati ponujajo tudi odgovor na to, kako lahko tem osebam, morda sebi, v počasnem izgubljanju sebe in sveta okrog sebe vsaj nekoliko olajšamo ta (za zdaj še) nereverzibilen pojav, torej z glasbo. Pod predstavo, ki je bila premierno izvedena 18. 11. 2023 in je doživela še dve ponovitvi v dveh zaporednih večerih, so se poleg omenjenih imen podpisali še oblikovalka prostora/videa Jasna Hribernik, kostumografka Maja Sotošek, videotehnik Andrej Intihar in avtorica dokumentarnih posnetkov Ana Tereza Perko, nastala pa je po naročilu Slovenskega komornega glasbenega gledališča v koprodukciji s Cankarjevim domom in produkcijsko hišo White Balance.
Slovensko komorno glasbeno gledališče praznuje
Opera Ko sem še je le ena izmed jubilejnih predstav Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki je v oktobru 2023 slovesno praznovalo 20 let aktivnega delovanja. Društvo, ki je bilo sicer ustanovljeno že leta 1996, ima od leta 2008 tudi status društva v javnem interesu (kar pomeni, da »delovanje na tem področju [kulture] presega interese ustanoviteljev oz. članov in je splošno koristno«). Sprva je delovalo s skromnimi financami, ki jih je podpiral predvsem entuziazem članov, v zadnjih letih pa so uspešni tudi na programskih in projektnih državnih in občinskih razpisih. Kot lahko v omenjenih zadnjih letih opažamo, SKGG s svojo dejavnostjo postaja vedno pomembnejši člen na sodobnem slovenskem kulturnem prizorišču. Težnja društva je, kot pojasnjuje predsednica društva in njegova producentka Katja Konvalinka, prikazati čim bolj raznovrstne oblike glasbenega gledališča: klasične komorne opere, opere za otroke, eksperimentalne operne projekte, muzikale, operete … V zadnjih sedmih letih dajejo velik poudarek tudi na dela, nastala v 20. in 21. stoletju, številna izmed njih ravno za SKGG: Ko sem še (B. Šaljić Podešva, S. Rakef), družinski muzikal Kresna noč (J. Dovč, J. Ivanc), Veveriček posebne sorte (I. Kocen, J. Barbo), Hiša usmiljenja (T. Svete), Deklica z vžigalicami ( T. Mauko), BalerinanirelaB (P. Stahovnik), Gospod in hruške (D. Bavdek), Ada (T. Svete, I. Svetina), Božji delec (P. Mihelčič), Junak našega časa (T. Svete), Kaznovana radovednost (P. Šivic), Pierrot in Pierrette (T. Svete). Posebnost SKGG je zagotovo tudi težnja po uprizarjanju neklasičnega repertoarja. Na njem tako najdemo dela, kot so opera Težave na Tahitiju L. Bernsteina, Dnevnik Ane Frank G. Frida, Obrat vijaka B. Brittna, Onkraj vrta S. McNeffa. Velik poudarek je tudi na glasbeno-gledaliških projektih za mladino, saj, kot pravi Konvalinka, SKGG tako s kvalitetnim in primerno izbranim programom ustvarja novo občinstvo. Med njihove trenutno uspešnejše projekte z mednarodnimi gostovanji se zagotovo uvrščata Svatba (A. Sokolović), provokativna in pri občinstvu in stroki izvrstno sprejeta Napudrana (T. Adès) in mladinska opera z največ ponovitvami – do danes 51 – Veveriček posebne sorte (I. Kocen).
/…/
Aleksandra Gartnar Kastelic
Dodaj komentar