Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
Nepopisna volja in magična vizija – vdanost v usodo ali prednost slepega človeka?
Junija lani sem sredi običajnega izpitnega obdobja prejel klic. Zoran Škrinjar, slepi slovenski pianist, je namreč potreboval kompetentnega spremljevalca za svojo pot v obmorsko mestece Pärnu v Estoniji, kjer naj bi nastopil s Pärnu City Orchestra. Ta želja se je rodila že nekaj let pred tem po dogovoru s svetovno priznanim estonskim pianistom in pedagogom Arbom Valdmo, ki je od 23. do 30. julija hkrati vodil mojstrski tečaj za klavir, na katerega je povabil tudi Zorana. Slednji je tako na tečaju na pamet izvedel Mozartov Koncert št. 20 v d-molu, K. 466, in sicer s svojimi improviziranimi kadencami.
Sam sem rad sprejel izziv – in izplačalo se je v vsakršnem smislu.
Vse od trenutka, ko sva 23. julija v poznih popoldanskih urah prispela v Pärnu, je Zorana večinoma vodila misel, da mora čim prej v mestno hišo – kjer je med obiskom potekala večina klavirskih lekcij s profesorjem – in se spoznati z novim klavirjem.
Zoran je že v letih 2009 ter 2011 namreč dvakrat nastopil s tamkajšnjim Pärnu City Orchestra pod taktirko danes pokojnega estonskega dirigenta Jürija Alpertena. Njegovo mesto je nato prevzel estonski dirigent, pianist in trobentač Jaan Ots, ki je nekaj let študiral tudi pri prof. Valdmi. Z lekcijami je Zoran začel že naslednji dan, 24. julija, ko je bil prost, pa se je večinoma zadrževal v glasbeni šoli, kjer je vadil Mozartov koncert. Da se je duh vsake toliko naužil tudi svežega zraka, sva se nekajkrat sprehodila po prečudovitem mestecu z neprecenljivim dostopom in pogledom na Pärnujski zaliv.
Čez teden so bili v mestni hiši organizirani tudi vsakodnevni jutranji in večerni koncerti, ki so jih lahko poslušali tudi udeleženci mojstrskega tečaja. Med temi prireditvami je bil koncert v dveh terminih, na katerem se je izvedlo delo za pripovedovalca/-ko in klavir Zgodba Babarja, malega slona Francisa Poulenca – vlogo recitatorke je prevzela organizatorka, Kaija Velmet, na mestu za klavirjem pa sta se izmenjevala ena izmed udeleženk, Amanda Lee, ter vodja, Arbo Valdma.
V petek, 28. julija, so imeli udeleženci tudi samostojni koncert, na katerem so nastopili s solističnim repertoarjem. Sklepno dejanje pa je bil zaključni koncert v soboto, 29. julija, v Pärnujski koncertni dvorani, kjer je nastopil Zoran z orkestrom. Z vso svojo umetniško bitjo, tonsko prefinjenostjo in nadvse močno prezenco je poskrbel, da je mnogim poslušalcem zastal dih – vključno z mano.
Zdaj pa se lahko posvetimo tudi zamolčani temi. Vsakomur bi bilo težko sprejeti, da sčasoma ali nenadno oslepi, vendar lahko slepoto razumemo tudi kot dar, ki ga večina niti ne razume niti ne spoštuje. Vsakdanjik slepega človeka poteka precej drugače, kar vključuje tako jutranji ritual, način prehranjevanja kot nešteto drugih stvari, na katere povprečen človek sploh ne pomisli, pa četudi si prizadeva in se prepričuje, da bo kos vsem izzivom. Vedno se najde kaj, majhna stvar, ki te vztrajno čaka za vogalom, da te preseneti. Zoran je namreč popolnoma slep, a ne od nekdaj, kar je verjetno veliko težje, kot če si slep od rojstva, saj moraš opustiti vse že priučene navade in se praktično naučiti živeti povsem na novo (seveda pa nikakor ne mislim, da je slepim od rojstva enostavno v kakršnemkoli smislu). Zoran pa je ob tem iznašel svoj sistem za študiranje in igranje klavirja, da je sam sebe rehabilitiral kot klasičnega in jazzovskega pianista. Posledično je razvil sistem za učenje klavirja za slepe otroke. Kljub oviram s slepoto praktično vse, kar življenje vrže pred njegove noge in belo palico – zdaj izkušeno na lastne oči – opravlja z neverjetno lahkoto in dotikom popolne samostojnosti
/…/
Zoran, verjamem, da koncert z orkestrom v Estoniji beležiš kot zelo uspešen dogodek. Za takšno pot si gotovo potreboval veliko podpore. Ali lahko poveš kaj več o tem?
Vsekakor sem potreboval podporo na različnih točkah, ki so dejansko vse pomembne. Ker je to kar velik finančni zalogaj, sem seveda potreboval sponzorje in se med drugim obrnil na Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) ter Društvo Svetloba, ki združuje predvsem bolnike z redkimi očesnimi boleznimi. Na moje veliko veselje so se oboji pozitivno odzvali na moje prošnje in me tudi podprli. Na tem mestu bi se jim rad zahvalil, ker mi je to izdatno pomagalo pri izvedbi projekta. Seveda pa sem potreboval tudi organizacijsko in logistično pomoč, za katero bi se najlepše želel zahvaliti predvsem moji dragi življenjski spremljevalki, (ljubeč pogled) ki me podpira z veliko ljubezni, potrpežljivosti, prijaznosti in požrtvovalnosti. Želel bi se zahvaliti tudi osebju Japan piano centra, kjer so mi teden pred odhodom dovolili vaditi nekaj ur dnevno. Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi pomagali iskati ustreznega spremljevalca. Ne nazadnje pa gre zahvala tudi tebi, ker si se resnično potrudil pri vseh nalogah, ki jih je to glasbeno potovanje prineslo in zahtevalo.
Kje oz. kako je sploh nastala ideja, da bi na koncertu v Estoniji nastopil z orkestrom?
Ideja je pravzaprav nastala že pri mojem zadnjem obisku leta 2011, ko sem drugič igral z orkestrom, vendar sem v teh letih (2009 in 2011) igral samo po en stavek različnih koncertov, ker je na masterclassu navada, da udeleženci igrajo en ali dva stavka, redkeje pa celoten koncert. Že takrat sem se ukvarjal z improviziranjem kadenc za Mozartove koncerte in v bistvu zaradi časovnih omejitev nisem mogel predstaviti celega koncerta, zato sva s profesorjem že takrat dorekla, da ga bom lahko ob prvi priložnosti izvedel tudi jaz. Po letu 2011 pa se je moje življenje radikalno spremenilo iz različnih razlogov, zato do te realizacije dolgo ni moglo priti. Počel sem različne stvari, postal oče, nato je prišla še korona, posledično pa se je povezava s profesorjem malce ukinila. Potem sva se znova slišala prek telefona in se dogovorila, da bova to poskusila realizirati, ko se bo pokazala naslednja priložnost, letos pa se je to končno zgodilo. Vmes sem v teh letih razmišljal, da bi poskusil to izpeljati tudi v Sloveniji, vendar nikakor nisem imel priložnosti. Kljub dolgoletnim izkušnjam in sodelovanju na mnogih masterclassih sem še vedno mnenja, da se vsaj občasno lahko obrnem po kak nasvet k takemu pedagogu, kot je profesor Valdma, ki ga imam za živo knjižnico enciklopedij glasbenega znanja.
Za seboj imaš že kar dolg seznam koncertnih izvedb, pri katerih pa se vselej sproti pojavljajo nove, nepredvidljive ovire. Kako se z njimi spopadaš in kaj te navdihuje?
Vsak koncertni nastop je nekako svet zase. Je sodelovanje z najrazličnejšimi ljudmi, ne le glasbeniki, tudi organizatorji, mediji itd. Opažam, da so ovire, ki se postavljajo, navadno rezultat neznanja ljudi o slepih in slabovidnih. Tisti, ki imajo nekaj več občutka za te reči, že sami ponudijo neka vprašanja, rešitve, večinoma pa moram vprašanje odpreti sam in pojasniti, kaj potrebujem in zakaj to potrebujem, predvsem pa, da kaj potrebujem točno tako, kot povem, ker je sicer lahko izvedba ogrožena. Na primer, če potrebujem za igranje klavirski stol, ki se dviga, spušča in ki funkcionira, (smeh) potem potrebujem res takega, ne pa pisarniškega stola z naslonjali, pa še na kolesih. Zato moram imeti sam tudi del opreme, če se izkaže, da organizatorji niso sposobni pripraviti ali si opreme kje izposoditi. Da ne govorim o inštrumentih, kvaliteti teh itd., a mislim, da to niso samo moji problemi in da jih imajo tudi videči. Izuril sem se, da sem pripravljen na vse takšne izzive in da jih čim lažje premagam, vendar to zahteva od slepega človeka bistveno več treninga in fleksibilnosti.
Jure Juvan
