Iz tiskane izdaje (izid: 28. junij 2022)
Del nepogrešljive slovenske zborovske kulture je prav gotovo prvovrsten Slovenski oktet, ki je v svojih 70 letih delovanja prehodil izjemno umetniško pot. Ta jih je ob ustanovitvi (1951) sprva vodila od domačih in pozneje do čedalje bolj oddaljenih in uglednih odrov, na katerih je, poleg raznovrstne moške zborovske literature, predvsem zaživela slovenska péta beseda. Prebujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti, ohranjanje in kakovostno poustvarjanje slovenske vokalne glasbe ter krstna predstavitev mnogo zborovske literature domačih avtorjev so le nekatere od neprecenljivih vrednot uglednega ansambla.
Za svoje ambasadorsko poslanstvo je kar dvakrat prejel Prešernovo nagrado (1957, 1964), nagrado Društva slovenskih skladateljev (1971), Drabosnjakovo nagrado (1975), nagrado Orlanda di Lassa (1984), nagrajen pa je bil tudi z velikim zlatim znakom svobode Republike Slovenije (1996) in častnim priznanjem Svetovnega slovenskega kongresa (2016).
Mnogo dosežkov je zvočno zapisanih na več kot 60 ploščah, kasetah in zgoščenkah, kot poklon preteklim pevskim generacijam pa je sestav leta 2007 izdal knjigo Borisa Pangerca Slovenski oktet, v kateri sta temeljito povzeta njegovo delovanje in poslanstvo.
Pevski osmerec od leta 2019 sestavljajo Andrej Oder, Rok Ferenčak, David Jagodic, Janez Triler, Jože Vidic, Darko Vidic, Janko Volčanšek in Matej Voje. Od leta 2008 je umetniško vodenje prevzel Jože Vidic, prvak in solist ljubljanske opere ter naš tokratni sogovornik.
Tradicija slovenskega razvejanega zborovstva se je začela z močnim zaledjem moških sestavov. Delovanje Slovenskega okteta je vplivalo na širšo zborovsko javnost, saj je ob svoji 20-letnici obstoja spodbudil danes enega najbolj množičnih zborovskih srečanj, kot je Tabor slovenskih pevcev v Šentvidu pri Stični, z vsemi deli poustvarjanja pa postavljal zgled mnogo slovenskim sestavom. Kakšna je današnja vloga Slovenskega okteta v danes precej močni kulturi zborovskega petja?
Slovenski oktet je zaradi kakovostnega in predanega dela od vedno užival močan ugled, priljubljenost in podporo poslušalstva in še danes je tako. Obenem je v domači prostor vnašal svež, še neznan programski spored in nekako tako utiral pot mnogo moškim sestavom, izvedbe pa so bile številnim navdih. Slaba plat nastajanja novih malih skupin je ta, da so razdrla marsikateri moški zbor. Kje je oktet danes? Podobno kot nekoč je tudi danes v vlogi vzornika, ki nagovarja s svojim delom. V nekem obdobju se je naše občinstvo bolj oziralo k nekdanjim generacijam pevcev okteta, v zadnjih desetletjih pa nam je uspelo dokazati, da je vredno slišati tudi današnje sestave okteta, s katerimi prepevamo na koncertnih odrih. Ansambel je ugleden glasbeni sopotnik v sicer zelo razvejani kulturni pokrajini zborovskega sveta.
Vnašali ste nove programske vizije, oblikovali nove ideje. Kakšen vpliv ima danes Slovenski oktet na soustvarjanje programske zborovske zakladnice? Skrbite za nastajanje novitet, imate morda hišnega ali vsaj sebi ljubega skladatelja ter kaj iščete v posameznih skladbah, ki jih izvajate?
Hišnega skladatelja nikoli nismo imeli, so pa veliko aranžmajskega dela opravljali umetniške vodje ansambla, kot je Valens Vodušek ali Darijan Božič. Slednji je skladbe pisal po meri okteta in izjemnih glasovnih zmožnostih njegovih pevcev in s svojim delom zelo prispeval k arhivu Slovenskega okteta. Nekoč bi bilo vredno zbrati in urediti ves njegov opus skladb in ga izdati v zbirki. Danes se v vlogi prirejevalca skladb mnogokrat znajdem tudi sam. Če bi se moral odločati za najbolj ljubega skladatelja, ki je pisal za oktet, bi težko izbral enega samega. Vsi, s katerimi smo sodelovali v zadnjih letih, so mi ljubi in vsem sem neizmerno hvaležen za njihov izjemni ustvarjalni prispevek. Odkar vodim ansambel, smo naštudirali in izvedli prek sto novih skladb in nekatere od njih še danes krasijo naše koncertne programe. Spet druge so bile izvedene morda samo nekajkrat za posebne festivalske priložnosti in zdaj v arhivu čakajo na pravo priložnost. Sem pa vesel, da je bilo v vseh letih oktetu posvečenih res veliko del.
Kako bi opredelili specifiko in prednost moških glasov? Ali je res, da bo moški glas vedno očaral, ne glede na kakovost?
Če govoriva o moških zborih, ne moreva mimo dejstva, da s svojo pesmijo radi vasujejo. Te pesmi so že v svojem bistvu narejene tako, da želijo ugajati. Očaral pa bo vedno tisti, ki bo znal s svojim petjem nagovoriti svoje občinstvo. Pa naj bo to ženski ali moški glas. Dejavnikov, ki nas lahko navdušijo, je veliko. Včasih je dovolj že to, da slišimo skladbo, ki nas očara s svojo lepoto in nam odpre pot k nostalgičnim spominom. Če to skladbo izvede nekdo, ki ima talent in znanje, kako jo približati občinstvu, nas takoj pridobi na svojo stran. Takrat smo že blizu temu, da lahko rečemo, da nas je nekdo očaral.
Imate kdaj občutek, da čut za tradicijo z mladimi zamira? Navsezadnje morate tudi sami skrbeti za podmladek, da bi lahko uspešno nadaljevali svojo dediščino.
Menim, da se danes zelo dobro skrbi za mlade pevske generacije in mladinsko ljubiteljsko kulturo. Ravno v teh dneh poteka Zborovski BUM, kajne? To pomeni, da tovrstna kultura vendarle živi med nami, čeprav je včasih vzgajanje v tej smeri dolgotrajen proces, je večno iskanje. Klasika od mladega človeka zahteva vztrajnost, včasih tudi malce »domače prisile«, a ko jo vzljubi, ostane del njegovega življenja za vedno. Tovrstna zvrst potrebuje globoke korenine in disciplino, zanjo je treba garati in je zato na neki način pot za izbrane. Pop kultura mnogokrat obljublja hiter vzpon in uspeh, zato tudi pritegne večjo množico ljudi. Tega nenadnega preskoka v klasiki ni, so le trdo delo, vztrajnost in večno učenje.
Leto 1996 je bilo za oktet prelomno; po več kot pet tisoč koncertih na petih celinah je tedanja zasedba nehala delovati. Mlade pevske sile, med katerimi ste bili tudi sami, pa so ansamblu znova vdahnile življenje in nadaljevale uspešno pot vse do danes. S kakšnimi občutki se spominjate svojih začetkov?
Leta 1995 je takratni ansambel sklenil, da tempa, ki ga je zasedba imela, ne zmore več. Vsi razen Marjana Trčka, ki je bil takrat najmlajši član, so bili namreč na pragu pokoja. Za nadaljevanje je preprosto zmanjkalo energije in tudi volje. Po njihovem zadnjem koncertu je spomladi leta 1996 maestro Anton Nanut razpisal avdicijo za nove pevce. Sam za avdicijo nisem vedel, me je pa v teatru, kjer je tedaj Anton Nanut dirigiral Šivičevo opero Cortesova vrnitev, pri vratarju čakal listek z vabilom, naj se oglasim pri njem, ker bi me rad slišal. Po avdiciji je maestro zelo hitro potrdil, da sem zanj prava izbira, ter me povabil v oktet. Sami začetki so bili naravnani k trdemu in zavzetemu študiju. Delali smo skoraj vsak dan. Nanut je kot umetniški vodja skrbel za izbor programa, ga z nami študiral ter oblikoval končni zvok in umetniško podobo ansambla nasploh, sam pa sem vodil ansambel na vajah in koncertih. Pozneje pa sem zaradi njegove vse pogostejše odsotnosti prevzemal čedalje več njegovih obveznosti. Ko je maestro razpisal vajo, smo prišli brez izjem. Pred časom, ko sem urejal zapiske tedanjega obdobja, sem ugotovil, da smo bili skupaj praktično vsak dan. Bilo je pestro in lepo.
So ostali pevci »le« v funkciji pevcev ali soodločajo in sodelujejo pri organizacijskem oziroma menedžerskem delu?
Ansambel je prva desetletja vse zadeve vodil samostojno, tako je tudi danes. Res je, da je v nekem vmesnem obdobju organizacijske naloge prevzel zunanji človek. Izkazalo se je, da oseba, postavljena na takšno funkcijo, mora dobro poznati delovanje in značilnosti zasedbe, da bi jo lahko uspešno zastopala. Tudi v času našega delovanja smo iskali zunanje sodelavce, vendar nihče ni zmogel prav dolgo. Zadnjih 20 let ga organizacijsko znova vodimo samostojno, kar se je izkazalo za pravilno odločitev.
/…/
Tanja Rupnik
Dodaj komentar