13. april 2022
Mačje muze
Francoski impresionistični skladatelj, pianist ter dirigent, Maurice Ravel (1875–1937) je bil tako kot mnogi drugi tudi sam velik ljubitelj mačk. Čutil naj bi »posebno naklonjenost« do omenjenih bitij, ki so se med drugim sprehajala tudi po ustvarjalnem prostoru skladatelja – podobno zgodbo najdemo tudi pri Debussyju.
Leta 1921 se je Ravel preselil v majhno vilo zunaj Pariza, v kateri sta prebivali tako kultura kot tudi podeželski duh. Svoje bivališče je poimenoval Belvedere – bila je njegova prva hiša, sanjska hiša ter tudi zadnja hiša, ki jo je kadarkoli imel.
V hiši Belvedere so majhne sobe, ki se povežejo v dolg in ozek hodnik. Zidovi so bili pokriti s temnim in vzorčastim papirjem, obrobljenim z mehanskim kičem, črnimi slikami ter azijskimi vzorci. Vrt je bil zgrajen v enostavnem japonskem stilu, v njem pa je vsaka rastlina pripomogla k mogočnejši estetiki. Vila je imela fascinanten pogled na bujno francosko dolino, Ravel pa je ob hrani na terasi v njem pogosto užival.
V glasbeni sobi je napisal pomembna dela, kot so Tzigane, Violinska sonata v G-duru ter baletna opera L’enfant et les sortilèges (Otrok in roki). Belvedere je bil pravi raj za glasbenega introverta, kot je bil Ravel sam.
Tzigane (Gil Shaham, violina, Gerhard Oppitz, klavir)
Zelo znano dejstvo je, da je bil Ravel zadržan in odmaknjen od sveta – morda pa je bil samo sramežljiv. Strokovnjakom še danes povzroča preglavice skladateljevo ljubezensko življenje: ali je bil homoseksualno usmerjen? Ali je pogosto obiskoval bordele? Ali je bil aseksualen?
Ravel je nekoč dejal: »Edino ljubezensko razmerje, ki sem ga kadarkoli imel, je bilo z glasbo.«
Veliki skladatelj pa pravzaprav v Belvedere ni živel sam, temveč v družini siamskih mačk, ki so mu kratile čas! Ne vemo, kako se je Ravel zaljubil v to specifično vrsto mačke, z lahkoto pa lahko vidimo, zakaj. Siamske mačke so bile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Evropi še manj znana vrsta. Prvič so se pojavile ob koncu 19. stoletja. Znane so po svojih sanjaških plavih očeh, po zapeljivem eksotičnem videzu ter ščebetanju in oglašanju. Znane so tudi po tem, da ti lahko nekaj, kar jim podaš, prinesejo nazaj (podobno kot pri psih). Pogosto se navežejo na enega človeka, čigar naročje je njihovo najbolj pogosto mesto za spanec. Morda lahko vzor za perpetuum mobile v Ravelovi violinski sonati iščemo prav v mački kot tolkalu!
Violinska sonata v G-duru (Frank Peter Zimmermann, violinist, Alexander Lonquich, pianist)
Ravel je bil navdušen opazovalec mačk. Enkrat je dejal, da ga je njihova inteligenca in predanost spomnila na temperament Baskov (čeprav Ravela pogosto označujemo kot pomembnega francoskega skladatelja, pa je bil dejansko rojen v baskovskem mestu Cibourne v Franciji; to je oddaljeno okoli 18km od španske meje). Glede na Ravelovo opisovanje mačk lahko sklepamo, da je svoje mačke dojemal kot podeželane.
Ravelova mačja družina je imela prosto oblast nad njegovo pisalno mizo. Mačke so mu služile celo kot navdih za nekatere delčke njegove baletne opere L’enfant et les sortilèges (Otrok in uroki). Ravelova libretistka, znana francoska avtorica Colette, je napisala zgodbo o nevzgojenem dečku, ki uničuje in zlorablja rastline, živali ter nepremične predmete okrog svojega doma … v drugem delu opere pa začnejo vse stvari govoriti, kar pa dečka zelo pretrese! Vlogi imata tudi maček in mačka, ki nastopita v duetu Duo miaulé oz. Duetu mjavkanja.
Vsak, ki je živel ali živi z mačkami, bo lahko zaslišal, kako je Ravel resnično izhajal iz lastnih izkušenj! Nekega dne sta Ravel in njegova prijateljica in violinistka Hélène Jourdan-Morhange v Belvedere pela prav ta duet. Njuna izvedba pa naj bi bila celo preveč prepričljiva, ker so v sobo kmalu pridrvele zaskrbljene siamske mačke.
V Belvedere je vladalo veliko navdušenje, ko so se skotile mlade mačke. Ravel je bil celo fotografiran z njimi v naročju, Jourdan-Morhange pa je bila izbrana za botro. Ravel ji je nekoč pisal: »Tvoj krščenec je v dobrem stanju, njegov brat pa se je tako nažiral, da sedaj trpi za gastritisom. To jima ne prepreči, da bi se igrala na vrtu.« Pismo pa je zaključil z mačjim humorjem: »Poližem konec tvojega nosu.«
Jure J. V.
(po Interlude)
