Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
V začetku leta 2022 sta vibrafonist Vid Jamnik in vokalistka Ajda Stina Turek izdala skupni projekt Rajska ptica. Mlada glasbenika sta se spoznala na Berklee College of Music v Bostonu, pozneje sta šolanje nadaljevala v New Yorku in Valencii, kjer sta letos zaključila magistrska študija. Že leta sodelujeta pri različnih projektih – tako v duu kot v večjih zasedbah, Rajska ptica pa je njun prvi skupni album. Na njem so njune originalne skladbe, jazzovski standardi ter priredbe skladb iz zlatega obdobja slovenske popevke, katerega vidni del je bil tudi Mojmir Sepe.
V četrtek, 18. avgusta 2022, ob 19.30 je v Kulturnem domu Žerjav potekalo odprtje spominske plošče, posvečene Mojmirju Sepetu, ki je bil rojen le streljaj od kraja prizorišča. Krajanom Žerjava in občanom Črne na Koroškem je v velik ponos, da je njihov kraj rojstni kraj velikana slovenske glasbene scene. Ob začetku smo lahko prisluhnili tudi nagovoroma predstojnika krajevne skupnosti ter županje Črne na Koroškem, Romane Lesjak. Odprtje spominske plošče sta s čudovitimi melodijami pospremila izvrstna glasbenika, ki sta poleg zimzelenih popevk predstavila nekaj skladb z njunega skupnega albuma Rajska ptica. Po tem prav posebnem večeru sem ujela mlada glasbenika na pogovoru.
Vid, leta 2011 te je Ajda Hovnik Plešej vprašala, kje se vidiš čez 10 let, in si odgovoril, da si želiš igrati in nastopati, saj je življenje tako bolj pestro. Zdaj je od tega intervjuja minilo 11 let. So se ti uresničili vse želje in cilji, ki si si jih zadal v teh letih, in ali si na mestu, na katerem si si takrat želel biti?
Mislim da. Čeprav takrat nisem bil preveč specifičen sam pri sebi, razen tega, da sem vedno govoril, da bi rad živel od glasbe in z glasbo. To, se mi zdi, da je še vedno res. Ta intervju je bil še pred študijem v Ameriki in verjetno si nisem niti predstavljal, kaj vse me čaka. Za zdaj se ne morem pritoževati, je pa še veliko tega, kar se lahko naredi in doseže v življenju. Potem ko sem leta 2005 začel z jazzom in spoznal Boška Petrovića, se je začela valiti snežna kepa priložnosti. Spoznal sem veliko mentorjev in dobil super priložnosti ter izkušnje. Po tem lahko upam le, da se bo ta kepa še naprej valila.
Ajda, nastopala si že na številnih odrih, tekmovanjih, festivalih in sodelovala z mnogo vrhunskimi izvajalci – na katere svoje glasbene dosežke si najbolj ponosna? Ali se ti je kakšen trenutek še posebej vtisnil v spomin?
Najbolj sem zagotovo ponosna na to, da sem študirala v Ameriki in da sem dobila na Berkleeju nagrado za najboljšo jazz vokalistko leta 2017. Ponosna sem tudi na to, da sem se toliko naučila v teh zadnjih letih, ko sem bila v tujini. Da sem postala samostojna, si našla službe in služila svoj denar, šla v New York z malo denarja in tam nadaljevala zgodbo. Ponosna sem tudi na to, da sem imela pogum iti. Kar se tiče glasbenih dosežkov, pa sem najbolj ponosna na to, da sem na Popevki leta 2019 dobila nagrado za najobetavnejšo avtorico in izvajalko za pesem V melodiji večnega dueta, ki sem jo napisala za pokojnega dedka. Takrat sem si želela le to, da bi jo lahko posnela skupaj z orkestrom RTV, in to je bil trenutek, na katerega sem najbolj ponosna.
Kako je študij v tujini vplival na vajino ustvarjalnost in kako vaju je to oblikovalo kot osebi?
Vid: Vsekakor se najbrž ne bi spoznala, ali pa vsaj ne tako hitro, in se tako ujela, tako pa sva bila v Ameriki cimra in hodila na isto šolo. Iz tega je nekako logično sledilo, da glasbeno sodelujeva. Najprej sva bila v večji skupini, pozneje še v duu. Na življenje so vplivale tudi tamkajšnje okoliščine, ki te prisilijo, da ves čas iščeš nove možnosti, ki bodo najboljše zate. Zato sva tudi začela sodelovati in skupaj dosti zaslužila. Več sva zaslužila v duu kot v skupini.
Ajda: Tujina mi je dala širok pogled na svet. Drugače začneš gledati na stvari, sprejemati nove ljudi, bolj se zanimaš za vse in imaš posledično tudi več zgodb povedati. Če bi bila vsa ta leta doma v Sloveniji, verjetno ne bi mogla povedati toliko zgodb, kot jih lahko danes, z vsemi izkušnjami, ki se nam zgodijo tam.
/…/
Neža Verbovšek
