Začetki slovenske radiofonije segajo do prve javne radijske oddaje leta 1925 ter začetka rednega radijskega programa leta 1928 ustanovljenega Radia Ljubljana. Po osvoboditvi so se leta 1951 v Radio Ljubljana povezali Radio Svobodna Ljubljana, Radio Svobodni Maribor ter Radio Koper, leta 1956 pa se jim je pridružila tudi Televizija Ljubljana. Leta 1961 so na RTV Ljubljana začeli prirejati Dneve slovenske zabavne glasbe, od srede petdesetih let pa je oddajanje začelo še nekaj manjših lokalnih radijskih postaj, ki so na programu imele dobro zastopano zabavno glasbo, prepuščajoč daljše informativne in umetniške vsebine državni postaji.
Pojav rednih radijskih programov je sprva povzročil silen upad prodaje gramofonskih plošč, ker je bila glasba z radijskih valov brezplačna, njen zvok pa je imel višjo tehnično kakovost. Diskografske hiše v ZDA so se odzvale tako, da so začele snemati plošče za ciljno občinstvo – tržno nišo so našle v številnih priseljencih iz Evrope, ki so v boljših gospodarskih razmerah v ZDA z nostalgijo kupovali posnetke ljudske in zabavne glasbe iz svojih rojstnih krajev. Glasbo so do dvajsetih let snemali z mehanskim, po tem pa z električnim postopkom; gramofonske plošče so do štiridesetih let izdelovali iz šelaka (naravnega laka), v povojnem času pa se je uveljavila uporaba vinila (plastične mase).
Prve gramofonske plošče na ozemlju današnje Slovenije so se pojavile že leta 1906, prišle pa so iz edicij Victor, His Master’s Voice, Columbia, Grammophone, Zonophone in Odeon. V obdobju Kraljevine Jugoslavije jih je bilo najlažje nabaviti verjetno kar iz Zagreba, kjer je bila leta 1924 odprta podružnica podjetja Edison Bell (Edison Bell Penkala), ki je delovala do leta 1933. Podjetje je najprej oskrbovalo skromen trg z licenčnimi ploščami, po letu 1926 pa tudi z domačo produkcijo. Okrog leta 1930 je bilo v Ljubljani na prodaj obilo gramofonskih plošč – v trgovini A. Rasbergerja na Miklošičevi 34 (palača Pokojninskega zavoda) je bilo poleg klasične na voljo tudi izjemno veliko posnetkov zabavne, plesne glasbe.
Prvo tovarno gramofonskih plošč v Ljubljani je ustanovil Dragutin Križanec in jo poimenoval Elektroton, po propadu podjetja Edison Bell Penkala pa je bila edina v vsej državi. Domači trg je zalagala s 15.000 ploščami letno, leta 1939 pa se je preselila v Zagreb. Zasebno podjetje je tam delovalo do leta 1945, ves čas pa je izdajalo le licenčne plošče – do 60.000 letno. Leta 1947 je bilo nacionalizirano ter preimenovano – s tem se je začela dolga in izjemno uspešna zgodovina Jugotona. Ta je leta 1948 izdal že 116.000 plošč za jugoslovanski trg, na katerem je bilo le okrog 13.000 gramofonov. Leta 1957 so namesto trdih šelakovih plošč na 78 obratov v minuti začeli proizvajati vinilne Radiofonija, nosilci zvoka plošče na 45 (singel) in 33 (long-play) obratov. Jugoton se je leta 1963 preselil v nove, sodobne prostore ter proizvajal že okrog 10 milijonov plošč letno. Pri Jugotonu je izšla prva jugoslovanska plošča, posvečena solistu zabavne glasbe (Pjeva vam Ivo Robić, 1956), pa tudi prva jugoslovanska plošča s stereozvokom (Tam kjer murke cveto, Kvintet Avsenik, 1958) in prvi jugoslovanski rockovski album (Naši dani, Grupa 220, 1968). Leta 1983 je Jugoton domači trg založil z rekordnim številom vinilnih plošč – 5,5 milijona. Tem so se leta 1971 pridružile tudi kasete, leta 1985 pa CD-ji. Tovarna je uspešno izdajala doma posneto in po tujih licencah (Telefunken-Decca, EMI, RCA) izdano glasbo najrazličnejših žanrov vse do razpada SFRJ, danes pa deluje pod imenom Croatia Records. Zagrebškemu Jugotonu se je na jugoslovanskem trgu leta 1950 pridružil beograjski Jugodisk, pozneje preimenovan v Produkcija gramofonskih ploča Radio-televizije Beograd (RTB-PGP), leta 1968 pa se jima je pridružil ljubljanski Helidon. Ta tovarna je delovala pod okriljem mariborske založbe Obzorja, sprva v neprimerni stavbi v Šiški, od leta 1982 pa v novih, bolje opremljenih prostorih v Dravljah. Helidon je izdal največ plošč domačih izvajalcev zabavne glasbe, kot so bili Ansambel bratov Avsenik, Ansambel Lojzeta Slaka, Adi Smolar, Lačni Franz, Buldožer, Pankrti, Peter Lovšin … Zaradi zmanjšanja priljubljenosti vinilnih plošč in posledičnih finančnih težav so tovarno plošč zaprli, vse do danes pa je obstala založniška dejavnost. Produkcija kaset in plošč RTV Ljubljana, danes imenovana ZKP RTV Slovenija – Založba kakovostnih programov, že od leta 1970 skrbi za izdajanje nosilcev zvoka z glasbo vseh zvrsti – od klasike do popa, rocka, jazza, šansona, ljudske in narodno-zabavne glasbe. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bila to ena najmočnejših založb na ozemlju SFRJ.
Sprva so izdajali kasete (med prvimi: Ribniška, Slovenski oktet, 1970; Plesni orkester RTV Ljubljana z znanimi slovenskimi in tujimi pesmimi, 1970; Bele Vrane, 1971), še leta 1991 pa so na letni ravni prodali dva milijona avdiokaset, 70.000 videokaset, 50.000 vinilnih plošč in 50.000 CDjev. Zadnjo kaseto so izdali šele leta 2006, prvi CD (lasersko ploščo) pa že leta 1989. Leta 1972 je založniško dejavnost začel tudi Študentski kulturno-umetniški center (ŠKUC), ki na področju alternativne kulture deluje še danes. Vse od pojava zgoščenk (CD-jev oziroma laserskih plošč) je bil največji preskok v tehnologiji nosilcev zvoka pojav MP3-formata leta 1995, ki kakovost CD-formata strne na 1/10 originalne velikosti. To je v kombinaciji s spletnim
prenosom privedlo do proste dostopnosti glasbe in postopnega upada pomena glasbenih založb, ki so dominirale na trgu v preteklih desetletjih.
