5. februar 2024
1. mednarodni študentski forum na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani
V četrtek, 30. novembra 2023, je v prostorih Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani potekal 1. mednarodni študentski forum AG UL, katerega del je bila tudi okrogla miza z naslovom Vključevanje in združevanje skozi glasbeno kompozicijo. Omenjeni forum je potekal v sklopu Mednarodnega znanstvenega simpozija z naslovom Umetnost vključevanja in združevanja skozi glasbo, predstavljal pa je sodelovanje ljubljanske Akademije za glasbo z avstrijsko Gustav Mahler Privatuniversität für Musik (GMPU) v Celovcu.
Najprej je potrebno poudariti, da je dogodek zelo pomemben za AG UL, saj nikoli poprej ni gostila druge univerzitetne članice z namenom izvedbe študentskega foruma. Udeleženci so prihajali iz različnih držav, predvsem iz obeh sodelujočih univerzitetnih ustanov. Zaradi mednarodnega občinstva pa je okrogla miza seveda potekala v angleškem jeziku.
Pogovor ob okrogli mizi je vodil Miha Nahtigal (AG UL, Slovenija), govorili pa so bivši študenti AG UL, med katerimi so nekateri že uspešni skladatelji in pedagogi – Leon Firšt (AG UL, Slovenija), Marko Juraj Žerovnik (MAPU, Hrvaška) in Vili Polajnar (FHNW, Švica), dva študenta z avstrijske GMPU pa sta udeležbo odpovedala. Vsak izmed govorcev se je soočil z vprašanji, katerih vsebino bomo spoznali tekom njihovih odgovorov nanje.
Najprej so se posvetili pomenu vključevanja in vključenosti med samim procesom kompozicije. Miha Nahtigal je tako navedel del pogovora z ameriško skladateljico Catherine Nez, v katerem je omenila, da so skladateljevo prvo občinstvo pravzaprav izvajalci njegovih skladb. Leon Firšt pa je izpostavil pomen sodelovanja med skladateljem in izvajalci, pri čemer ima sam ob pisanju skladbe vedno v mislih njihove karakterje in osebnostne značilnosti – skoraj vse skladbe, ki jih napiše, so namenjene za točno določene izvajalce. Po besedah Vilija Polajnarja je sicer pretirano vključevanje izvajalcev v proces nastajanja samega koncepta skladbe za skladatelja lahko tudi moteče.
Naslednje vprašanje se je nanašalo na sodelovanje z drugimi umetniki – ustvarjalci, predvsem v okviru glasbeno-scenskih del. Juraj Marko Žerovnik je delil izkušnjo o svoji operi Pred vrati postave v okviru evropskega projekta GO! 2025 – želel je, da pevci v določenem trenutku po ritmu izvajajo pantomimo, do izvedbe pa kljub močnemu skupnemu sodelovanju ni prišlo. Poudaril je tudi, da so tovrstne prilagoditve v okviru sodelovanja sprejemljive, dokler ne spreminjajo bistva umetniškega dela. Na vprašanje, »kako je opera lahko opera, če ne vsebuje petja« je odgovoril Vili Polajnar, ki je izpostavil problematiko definicije opere, o kateri meni, da v sodobni umetnosti obsega zelo širok pojem.
Leon je pri istem vprašanju razglabljal o svojih izkušnjah sodelovanja z režiserji pri pisanju glasbe za filme in gledališke predstave, kar, pravi, »od skladatelja zahteva precejšnjo mero napora in prilagodljivosti.« Pošalil se je, da vedno rad sodeluje z vsemi, »z izjemo režiserjev«. Omenil pa je dobro izkušnjo s svojo komorno opero V imenu ljubezni, v kateri je napisal vlogo, ki jo je na odru odigral kar sam.
Miha pa je orisal sodelovanje z violinistko Stefanijo Udicki v komorni operi Ognjena roža, kjer mora biti violinistka s solistično vlogo hkrati tudi dramska igralka, zaradi tega pa je potrebovala številne specifične režijske in scenske prilagoditve. Poudaril je tudi pomen dobrega sodelovanja z dirigentom in libretistom Jakobom Barbom, kar je bilo po njegovem mnenju ključnega pomena za uspeh opere.
Ob pomiku na naslednje vprašanje so se govorniki soočili z dilemo vključevanja občinstva, umetniške svobode na eni strani in želje naročnikov ter pričakovanja občinstva na drugi. Najprej je Miha omenil aktualno finančno situacijo z orkestrom RTV, pri čemer je po njegovem mnenju očitno, da bi morali klasično glasbo približati širšemu krogu občinstva in si tako pridobiti politično podporo. Nato je Juraj Marko razglabljal o ozki usmeritvi pričakovanj naročnikov, ki jih ti pogojujejo s finančnimi sredstvi. Pravi, da pri tovrstnem delu skladatelj ni več svoboden, umetnost pa postane predvsem obrtniška in izgubi svojo umetniško vrednost.
Hkrati sta Leon in Miha priznala, da sta v preteklosti že prilagajala svoj slog pisanja, kolikor je bilo potrebno umetniško delo prilagoditi točno določenemu občinstvu, npr. otrokom. Leon je izpostavil svoje pisanje glasbene opreme za otroški program RTV (oddaje Živ žav, Čist hudo in Skit), Miha pa opereto Špedicija Stradivarius. Po mnenju Mihe prilagajanje sloga ne predstavlja nujno ovire v ustvarjalnosti, saj predvsem želi, da občinstvo razume vsebino umetniškega dela ter sporočila, ki jih želi prikazati. Če k temu uspešno pripomore tudi prilagajanje sloga meni, da je cilj dosežen.
Vili pa je mnenja, da je dostopnost dela za širše množice in njegova preprosta razumljivost na nek način obratno sorazmerna z umetniško kvaliteto: za razumevanje kompleksnih del se je namreč potrebno potruditi, danes pa se, pravi, »marsikomu zdi to prevelik napor«. Trditev je podkrepil tudi s tem, da nekatera pomembna dela tudi v preteklosti niso bila takoj široko popularna. Miha se s trditvijo ni strinjal in pravi, da je idealen primer pisanje nekega dela, ki je strukturirano večnivojsko: najnižji nivo naj bi bil narejen tako, da bi nagovoril široke množice, abstraktnejše ravni pa bi prepoznali samo tisti, ki bi se v delo dovolj poglobili.
Juraj Marko je izrazil pričakovanje, da bodo govorili tudi o bolj politično obarvanem vidiku vključevanja in vključenosti. Omenil je, da se v današnjem času v javnosti precej izpostavlja rasno-spolno profiliranost skladateljev klasične glasbe, ki so v veliki večini belopolti moški. Omenil je tudi festival nove glasbe Donaueschinger Musiktage, kjer, meni, je bilo preveč poudarka na že omenjenem profiliranju v okviru spolnih kvot, kar je povzročilo tudi upad kvalitete izbora skladb.
Leon je omenil, da se zadeve glede vključenosti drugih skupin prebivalstva po njegovem mnenju na splošno izboljšujejo in da je v skladateljskih vodah tudi vedno več žensk. Miha pa pravi, da je politika v tem smislu prekoračila vse meje. Kot primer je izpostavil, da se sam ni smel prijaviti na angleški mojstrski tečaj za skladatelje, ker so organizatorji udeležbo tečaja financirali le skupinam prebivalstva določene rase/spola (ženske, priseljenci, temnopolti, LGBTQIA+…).
Pravi, da niso vedno glasbene ustanove tiste, ki bi si prizadevale za takšne ukrepe, temveč so velikokrat prisiljene to početi zato, da pridobijo sredstva. Kritiziral je tudi javne razpise, ki javno kulturo pogojujejo s tem, da mora umetniški projekt vsebovati določeno politično vsebino: na tak način politika v bistvu »najema« umetnike za svoje cilje, človek pa dobi občutek, da marsikateri izmed njih niti ne verjamejo v politična sporočila, ki jih morajo širiti, ter da to počnejo predvsem zaradi lastne finančne preskrbljenosti. Dodal je še, da takšna umetnost ni iskrena.
Vili je dejal, da bi si moral vsak prizadevati za ozaveščenost o nekaterih občih človeških vrednotah, saj si v nasprotnem primeru posameznik za svoje delovanje ne zasluži javnega denarja.
Spregovorila je tudi udeleženka iz občinstva, ki pravi, da so v javnih razpisih pogosto zajeti tudi nameni, ki so povezani z znanstvenimi odkritji, kar znanost poskuša popularizirati preko umetnosti. Poudarila je tudi razliko med znanstvenim in političnim ter umetniškim načinom razmišljanja, pri čemer prvi umetnikov velikokrat ne razumejo ter obratno, obe strani pa bi se morale potruditi za medsebojno sodelovanje in spoštovanje. Miha ji je postavil vprašanje, če se ji ne zdi, da se politika ne trudi vedno za tisto, kar naj bi bilo »dobro za družbo«, temveč to nadomesti s promoviranjem predvsem lastnih, parcialnih interesov. V tem oziru je po njegovem mnenju dobro umetnost vedno predstavljala »kontrakultura«, danes pa taki razpisi predstavljajo nevarnost, da bi umetnost postala odvisna od politike.
Za zaokrožitev pogovora je udeleženka štirim govorcem zastavila vprašanje, naj na čim krajši in zaokrožen način povedo, kaj jim pomeni vključenost in združevanje na področju glasbene kompozicije: Leon Firšt vključevanje razume predvsem v smislu druženja, spletanja novih prijateljstev in sodelovanja med izvajalci, občinstvom ter skladateljem. Mihi Nahtigalu to pomeni, da od vsakega umetniškega dela poslušalci prejmejo vsaj nekaj, kar obogati njihovo življenje. Juraj Marko Žerovnik meni, da je bistvo bilo tako rekoč že povedano in da nima posebnih pripomb. Vili Polajnar pa je priznal, da vključevanju in združevanju v svojem dotedanjem umetniškem delovanju še ni namenil veliko misli, dodal pa je tudi, da ga je nocojšnji pogovor spodbudil k nasprotnemu.
Jure Juvan
Dodaj komentar