nadaljevanka, 2. del: Beseda v odnosu do glasbe – libreto
Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Claudio Monteverdi, skladatelj posvetne in duhovne glasbe, je živel na prelomu med renesanso in barokom (1567–1643). Ponovno odkritje njegove glasbe v začetku 20. stoletja se je razcvetelo vzporedno z glasbenim modernizmom. Najlažje dostopni in najprej izvajani so bili v 20. stoletju njegovi madrigali, saj je Monteverdi poskrbel za dobre tiskane izdaje devetih knjig. Z operami pa je bilo težje, saj v tedanji praksi skladatelj ni določil instrumentacije, to je storil izvajalec (pogosto ista oseba), le pevske vloge so bile izpisane. V 20. stoletju se je tako pojavilo mnogo priredb, v katerih so skladatelji instrumentirali Monteverdijev generalni bas in tako omogočili sodobno izvedbo, pa tudi številni poskusi zgodovinsko ustrezne rekonstrukcije z originalnimi inštrumenti in individualno-improvizacijskim pristopom glasbenikov. Ena najbolj znanih je züriška postavitev vseh treh ohranjenih oper konec sedemdesetih let, pri čemer je glasbeno vodstvo prevzel Nikolaus Harnoncourt, režijo pa Jean-Pierre Ponnelle. Ta izvedba je sprožila val novih uprizoritev vse do današnjih dni (leta 2016 je bilo Kronanje Popeje z uporabo originalnih inštrumentov izvedeno tudi v mariborski operi, opera Orfej pa je v zgodovinsko ustrezni interpretaciji leta 2012 v Ljubljani zaživela kot skupen projekt treh umetniških akademij Univerze v Ljubljani). Iz predgovorov k tiskanim delom in iz Monteverdijevih pisem je jasno razvidno, da je skladatelj libretu posvečal veliko pozornost in po potrebi pri kompoziciji glasbeno-teatralnega dela tekst tudi priredil, skrajšal ali kaj dodal.
Kamerata
Renesančna glasba je dosegla svoj vrhunec v kompleksni vokalni polifoniji in pojavila se je zahteva po spremembi: glasba se mora poenostaviti do te mere, da bodo razumljive besede. V Firencah se je okoli leta 1580 pri grofu de’ Bardiju zbirala skupina humanistov, glasbenikov, pesnikov in izobražencev, ki se je poimenovala kamerata. Prizadevali so si za ponovno ustoličenje principov grškega klasičnega gledališča, ki so si ga predstavljali kot dramo, v kateri je glas uporabljen nekje med petjem in govorom, spremljava inštrumentov pa skromna. Grška drama naj bi jasno izražala afekte (čustvena stanja človeka) in s tem prispevala k moralnemu očiščenju. Njihova razmišljanja in skladbe so prispevali k nastanku novega stile recitativo, načina glasbene kompozicije, ki je radikalno prelomil z uveljavljenimi pravili kontrapunkta in kompleksnim vokalnim večglasjem, a sam po sebi ni mogel izpodriniti starega načina skladanja. Uveljavil se je šele kot eden od načinov izražanja v novi glasbeni obliki, operi, in to predvsem po zaslugi Claudia Monteverdija.
Prva opera
Monteverdijeva prva opera Orfej (1607) velja za prvo pravo opero v glasbeni zgodovini, čeprav je bilo pred njo napisanih že nekaj podobnih del. V njej lahko najdemo iztočnice za celoten razvoj opere. Tematsko lahko razberemo tudi začetek opredeljevanja vloge spolov, ki je tipičen za opero (Evridika je glasbeno predstavljena kot negotova, neizkušena, ne upa si jasno izraziti čustev in zavzeti svojega stališča, Persefona za prepričevanje svojega moža uporabi zapeljevanje). Libreto je napisal Alessandro Striggio ml., pesnik in diplomat ter tako kot Monteverdi v službi družine Gonzaga v Mantovi. Libretist je poznal predhodno izvedene opere, bil pa je tudi član Akademije zagledanih (Accademia degli Invaghiti), prve znanstvene akademije v Mantovi, ki jo je ustanovil Cesare I Gonzaga in ki je naročila Orfeja. Akademija si je prizadevala za širjenje ljubezni prek glasbe kot sredstva za spodbujanje užitka in znanja. Striggio je znani mit o Orfeju v libreto prelil tako, da je nastala povsem simetrična struktura – v skladu s predstavo o idealih grškega klasičnega gledališča – s petimi dejanji. V tekst je vnesel nekaj novosti – recimo iztočnico, da je Orfejeva želja po vrnitvi Evridike nenaravna: v Hadu Orfej s pretresljivim spevom Plutona ne gane, temveč ga o vrnitvi Evridike prepriča žena Proserpina; ta pa mora v zameno obljubiti, da bo ostala vse leto v podzemlju, ne le polovico, kot dotlej (ker je Proserpina boginja rodovitnosti, bi to pomenilo propad življenja na zemlji). Poskrbel je tudi za odličen dramaturški učinek pri sporočanju Evridikine smrti – kratka napetost, novica o smrti in pozneje razlaga, kar je bila bistvena izboljšava od prejšnjih opernih verzij tega mita. Konec opere je bil na zahtevo Gonzagov spremenjen: namesto da bi Orfeja raztrgale bakhantke, ga Apolon, njegov oče, vzame v nebo. Ena od razlag pravi, da je bil izvirni konec razumljen kot herezija, kot zanikanje božje milosti (saj se je Apolon istovetil z Bogom) in s tem nasprotovanje osnovnim načelom krščanstva, to pa bi med preganjanjem čarovnic lahko pomenilo smrt. Kakorkoli, Striggio in Monteverdi sta morala v enem tednu napisati in z glasbeniki zvaditi novi konec! Morda tudi zaradi tega Monte- verdi Orfeja pozneje ni kaj dosti omenjal in zdelo se je, da ga ne ceni toliko kot svojo naslednjo opero.
/…/
Jera H. Petriček
