20. april 2020
(kolumna izraža stališča avtorice in ne odraža nujno stališča katerega koli drugega posameznika)
Vsak človek je v svojih doživljanjih unikat in ker ne obstaja nobenih do sedaj napisanih pravil, ki bi nam pomagala pri organizaciji vsakdanjega življenja, se vsak posameznik s trenutno situacijo spopada na svoj način. Moje doživljanje je enako občutku ob vseh izgubah, ki se tokrat specifično nanaša na izgubo načina življenja, ki sem ga poznala pred nedavnimi dogodki.
Ko sem obšla lastno nezaupljivost, ki je od nekdaj izvirala predvsem iz (še) vedno obstoječe skepse do družbeno-političnega sistema v katerem živim, je prišla streznitev. Nastale razmere niso zgolj plod fiktivnega »vsemogočnih«, temveč nova realnost večinske populacije. Občutek popolne anarhije in nemoči.
Sledila je faza zanikanja, ki človeku služi predvsem kot obrambni mehanizem, s katerim si poizkuša na vse pretege omiliti bolečo izkušnjo. V mojem primeru se je kazala najprej v obliki najrazličnejših pogovorov s samo seboj (prve tedne sem namreč bivala v samoizolaciji ljubljanskega stanovanja): »Ne skrbi, trenutna situacija je samo začasna, nujna za dobrobit objektivnega in predvsem kratkoročna«. Takrat je bil strah pred vsem zunanjim še vedno večji, kot slutnja, v kolikšni meri se bo moja bivanjska situacija sprevrgla v nekaj meni povsem nenaravnega.
S to miselnostjo sem nastopila svoje »začasno« bivanje na »tem planetu« in to v vseh treh sobah svojega stanovanja. Pričakovanja so bila, kot se za fazo prvovrstnega zanikanja obstoječega spodobi, višja, kot najvišja gora na svetu: »Ni idealno, to res ne, ampak vzemi to kot zapoznelo »božično darilo« univerzuma. Ta ti želi nameniti v dani situaciji čas za tebi ljube projekte, s katerimi si trenutno v zaostanku. Sedaj boš končno lahko začela s prebiranjem knjige, ki se ti praši na nočni omarici zadnje tedne, PA imela ogromno kvalitetnega časa za vse študijske stvari, PA »navežbala« Schubertovo Arpeggione do konca, ker ti je med študijem zmanjkalo časa, in tako dalje vse povprek…«.
Po približno dveh tednih stroge karantene je bila situacija sledeča: oprala sem perilo (večkrat), očistila stanovanje (prevečkrat!), odmrznila zamrzovalno skrinjo in počistila hladilnik (samo enkrat), zložila notno gradivo (po abecednem vrstnem redu, ker amater pa res nisem!), pospravila v mape pomembno »papirologijo«, ki se je prej valjala po najrazličnejših predalih (po sklopih, ker sem vsekakor dobro organizirana oseba!) in pojedla v prvih dveh dneh vso zalogo čokolade, ki je bila sicer namenjena za daljše časovno obdobje. Od vseh malih in velikih projektov, ki sem si jih sprva naložila na svoja pleča (in zagotovo niso vključevala najrazličnejših čiščenj), je ostalo naslednje: še naprej sem opravljala vestno svoje pedagoške obveznosti v spremenjeni obliki učenja na daljavo (zaradi intenzivnosti kontinuiranega kričanja v zaslon mobilnika – če je že danes slab signal in nisem zares prepričana po kateri struni mali glasbenik igra, bo zagotovo moje »dretje« oz. bolje rečeno »lajanje v luno« pripomoglo k večji učinkovitosti realizacije učne ure – so me bolele glasilke), obsesivno vadila violo (in to ne samo omenjene sonate, temveč tudi najrazličnejše etude in lestvice s pripadajočimi priboljški – nujni komentar oz. komični vložek: Po tednu dni se je sosedom na levi začelo mešati do te mere, da so mi namesto metronoma redno pritrkavali s kuhalnico po radiatorju. Slišala jih je tako ne samo spodnja temveč tudi zgornja soseda (pa pravijo, da je socializem umrl!?), ki je seveda pridala svoje že obstoječemu pritrkavanju. Izvirno se slednjemu lahko reče tudi najodličnejši komplementarni ritem, za katerega sem poprej bila prepričana, da ga moja soseska ni zmožna producirati.), prebrala celi dve poglavji TISTE knjige (ostali čas namenjen branju sem raje namenila gledanju obskurnih televizijskih vsebin, saj mi je za kakšno poglobljeno substanco primanjkovalo prave koncentracije in iniciative), prišla do pomembne ugotovitve, da študijske obveznosti (sploh v Sloveniji) tudi dandanes za konsistenten napredek potrebujejo redne obiske knjižničnih poslopij, poklicala vse prijatelje in kolege, s katerimi v zadnjih mesecih kljub želji nisem utegnila zares govoriti (tudi slednje po abecednem vrstnem redu, da seveda ne bi koga slučajno izpustila) in nenazadnje zgoščeno spremljala sprevrženo družbeno-politično situacijo doma in po svetu, preko najrazličnejših medijskih vsebin (da Facebooka niti ne omenjam…).
Zaradi prenasičenosti in (že poprej omenjene) nenaravnosti celotne situacije, me je po načelih najpreprostejše človeške logike faza začetniške zaslepljenosti o »odličnosti« in »podarjenih (in tem bolj izgubljenih)« priložnostih hitro in še pomembneje – dokončno minila. Sledilo je spoznanje o klavrnosti trenutne življenjske situacije, ki se je iz kratkoročne prevesila ne samo v dolgoročno temveč celo nedoločljivo. Faza globoke žalosti je udarila z razsežnostmi poetike romanov ruskih pisateljev devetnajstega stoletja. POPOLNA Sibirija. Po jadikovanju nad lastno usodo in nemilostjo zlate kletke v kateri sem se znašla, sem kot kak diletant (in to pri svojih letih) iz samote ljubljanskega stanovanja in občutno večje zadušljivosti vseh (potrebnih?) ukrepov, prebegnila čez mejo navidezne žice, v varno zavetje podeželja naše »prelepe Gorenjske«, kjer sicer prebivajo moji starši. Begunstvo, ki mu ni para! Namesto oblek sem (eno trenirko pa ja imam tudi tam v omari) kovček do vrha obložila s knjigami in najrazličnejšim notnim gradivom. V trenutku »pobega« in pripadajočih občutkov krivde, da delam nekaj moralno nesprejemljivega, in z eno nogo že v dvigalu našega stanovanjskega bloka, ugotovila, da je drugi kovček z violo ostal pozabljen na omari v dnevni sobi. Tovorjenje tone notnega materiala bi se tako bilo skoraj sprevrglo v fiasko sizifovskih razsežnosti. K sreči se je izteklo drugače. (Kot bi povedala moja babica: »Imela si več sreče, kot pameti«.)
In v kateri fazi sem danes? Porušilo se je neko tiho ravnovesje, ki v drugačnih okoliščinah sicer biva znotraj mene. So pa toliko bolj premišljevanja in refleksije stalnica mojega vsakdana. Tako sem ob prebiranju najrazličnejših medijskih vsebin zasledila nekaj člankov navidezne in predvsem površinske duhovnosti v preobleki čistega neoliberalizma. Floskule, ki jih tovrstna »literatura« ponuja, so vredne še večjega pomilovanja, kot moj »break up« s preteklostjo: »sedaj je trenutek, ko si lahko vzamete čas zase«, »sedaj je čas za poglobljene odnose«, »sedaj je čas za premišljevanje o pravih vrednotah«, »sedaj je čas za učenje novih stvari«, pa tista klasična »bivanja z naravo«, itd. Kasneje so se mi po prebranem porajala različna vprašanja: Kakšna življenja so živela ta bitja poprej? Kakšna dela so opravljala, da se šele sedaj počutijo izpolnjene in srečne? Kakšne odnose so gradila z ljudmi, če potrebujejo družbeno osamitev, da se lahko končno zazrejo sami vase? Vemo, da ljudi močno definira družbeno okolje v katerem živimo in velikokrat pridejo trenutki, ko je prenasičenost z vsem zunanjim preprosto prevelika: »Life happens…«. A vendarle govorimo o trenutkih. Kje pa so vse tiste ure, dnevi, tedni, ki so jih ljudje živeli proti lastnemu toku. Živeti lastno življenje tako, da te kar najbolj izpolnjuje, naj bi bilo v domeni samodejavnosti in nadalje samoaktualizacije, ki stoji na drugem bregu od vsega družbenega. Dana je v večji ali manjši meri vsem prebivalcem našega planeta. Samo tisti, ki se tovrstnih uvidov redno poslužuje, pa je tudi zmožen nastaviti ogledalo preteklosti in zapisati: Izpolnjen in srečen sem bil vsak dan (ne cel dan), ampak vsak dan!
Po vsem povedanem torej nikakor ne želim sprejeti svoje trenutne realnosti drugače kot to, da gre za trenutek zamrznjen v času, nenaravno stanje, ki se je za nekatere prevesilo iz enega ekstrema prenasičenosti v drugega. Občutek, da je bila nova realnost umetno naložena na ramena vsakega posameznika, je tako neizbežen. Z namenom preživetja smo si morali povsem na novo začrtati dinamiko vsakodnevnega življenja (ne samo tega kar je »fajn«, ampak predvsem tistega, kar je »prav« – moralna drža, ki jo v večji meri tako ali drugače doživljamo in živimo vsi), da lahko vsaj do določene mere osmišljamo svoje bivanje v tostranstvu. Poveznili smo si čez glavo stekleni zvon, o katerem je govorila Sylvia. Sami in pri polni zavesti. V več kot to, se sama ne zmorem prepričati in me navidezno pretvarjanje o naravnosti situacije, še bolj opominja na absurdnost naše sedanjosti. Preveč pogrešam izgubljene aspekte svojega življenja (ki jih bolj kot kdaj koli prej, ko so bili še samoumevni, doživljam kot nujo), da bi se zmogla prepričati do te mere, da bi mi bilo »fajn« in bi moja vsesplošna produktivnost bila enaka tisti pred nastalo, ne samo zdravstveno, temveč toliko bolj družbeno krizo. Kreativnosti glasbenega medija, sodelovanje pri raznovrstnih projektih, vajah, koncertih, soustvarjanje z drugimi umetniki, ne-virtualnih človeških stikov (intime srečanj, pogovora in pristnosti tovrstnih druženj z bližnjimi, mi ne more nadomestiti nobena elektronska aplikacija), koncertnega in kulturnega življenja nasploh in tistega koncepta (navidezne?) svobode, ki smo ga občutili prej in ne vemo kdaj in predvsem v kakšni obliki nam bo povrnjen nazaj, v mojem vsakdanu ni več. Ker narava moje profesije poprej »ogrožena« danes »ogroža«. Vprašanje, ki se mi s strahom prikrade v misli in ga najraje odrinem daleč stran pa je sledeče: Kaj nam bo prinesla prihodnost? Vsesplošno krizo, nove zamejitve ali še eno »staro-novo realnost«? Bo vse kar vemo, da je legitimno še naprej obstajalo tudi kot legalno? in tisto retorično: »Kje in na kakšen način bo v prihodnosti zasedala svoje mesto umetnost?«
V upanju, da znotraj te nove realnosti, ne samo zaradi potrebe po vsakodnevni kreativnosti v domeni kulturnih ustvarjalcev in poustvarjalcev, temveč toliko bolj kot pomembna dobrina človeštva, ki ne samo reflektira temveč tudi dviguje duha – umetnost mora obstati. Morda celo zaradi preokrenitve sistema vrednot, doživi svojo težko pričakovano pomlad. Trenutno vsi doživljamo podobne stiske, vsi živimo podobne dneve in v vseh se kopičijo podobne frustracije. Tako potrebujemo umetnike, ki so zmožni vse nakopičeno ne samo reflektirati, temveč družbi nastaviti ogledalo. Bolj kot kdaj koli prej. In samo te nove ustvarjalne perspektive lahko kolektivni družbeni zavesti prinesejo morebitno »odrešitev«.
Anuša Plesničar
Dodaj komentar