Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Včasih se v sončnih dnevih z nostalgijo sprehodim do Trga Evrope/Transalpina. Tam se za trenutek ustavim in opazujem, kako živi eno izmed skupnih središč Gorice in Nove Gorice.
Na Vecchiettovem mozaiku se dogajajo srečanja, prehajanja in stiki. V zraku, na tem »trgu z dvema imenoma« kraljuje nevidna meja, ki je trenutno razen izjemam ni dano prekoračiti brez »utemeljenih« razlogov. Tako danes, v 21. stoletju, o moji zasebni sferi odločajo vlade.
Tako danes, v 21. stoletju, o mestu, ki sem ga vse svoje življenje, še v času vidne meje, živel kot enoto, in tisto mejo prečkal vsaj enkrat, če ne celo večkrat na dan, odločajo tisti, ki ga ne živijo.
Tako je danes, v 21. stoletju, bolj kot pred 15, 20 ali celo 30 leti jasno, da je meja stvar glave, misli in želja, ne pa geopolitike. V takem duhu razmišljam o eni najlepših novic tega distopičnega časa, in sicer o tej, da se bo Nova Gorica skupaj z Gorico leta 2025 ponašala z laskavim naslovom evropske prestolnice kulture. Novica, ki je ob razglasitvi zasijala kot žarek pomladnega sonca v mrzlem jadu zime.
Izziv EPK je za ta posebni geopolitični prostor težji od pričakovanega prav zaradi fantazme zaprte meje, ki se spet pojavlja, potem ko smo se prebivalci naučili, kako sta obe mesti povezani in eno brez drugega težko shajata. EPK je v bistvu potrditev načina življenja, ki ga Goričani (bipartisan!) neformalno živimo že vse od leta 2004, bolj formalno pa od leta 2007, ko smo mejo izbrisali iz lastnega družbenega slovarja. Težave, ki jo je prinesla epidemija, se za zdaj zaveda le lokalna politika, kar jasno priča o tem, da je vizija tega prostora v prioritetah in interesih »lokalcev« in morda evropskega kulturnega prizorišča. Ta zre v potencial evropske integracije, ki se lahko uresničuje le tam, kjer obstajajo vizije na mikroravni in se nato lahko preselijo na makroraven. Stavbo je namreč treba začeti graditi od temeljev …
Nova Gorica in Gorica sta v bistvu periferni mesti za obe državi. V Italiji velja Gorica manj kot »dvojka pri briškuli«, če je ne bi v svoji novoletni poslanici omenil predsednik republike Mattarella, Novo Gorico pa tudi – kot verjetno najmlajše slovensko mesto – redko srečujemo na državnih ravneh … EPK bi obe mesti lahko dokončno izstrelil med zvezde, da bi tako postali zgled za interkulturno, mednarodno in nadpolitično sodelovanje in sobivanje kot edinstveni primer mesta med državama, ki se jasno zaveda svoje zgodovine, ne brez njenih burnih in včasih bolečih strani, v prihodnost postavlja razvojne možnosti kulturne, rekreacijske in ekonomske ponudbe ter skrbi za dobrobit prebivalcev tudi s skrbjo za njihov osebni kulturni napredek. Prepričan sem, da je projekt Gorice in Nove Gorice kot EPK zmagal prav zaradi edinstvenega potenciala, ki ga omogoča. Po hitrem in mimobežnem pregledu dokumentacije, ki jo lahko vsak laik prebere na spletni strani www.go2025.eu, je razvidno, da je cilj projekta tudi trajnostni razvoj tega okolja, ki to krvavo potrebuje ne le do leta 2025, ampak predvsem po njem.
Če računamo na to, da se bodo počasi z menjavo generacij spreminjale tudi zgodovinske zablodne zamere, ki še danes otežujejo razvoj prostora, bomo lahko šele po letu 2025 okusili tisto območje svobodnega pretakanja kulture in ljudi, ki ga okolje omogoča. In ko govorim o pretakanju, ne mislim le na fizično plat, temveč na jezikovno, kulturno, idejno, tradicijsko ipd., kar bi lahko pripeljalo do bodočega razvoja (so) mest(j)a, ki bi postal(o) unikum v Evropi, če bo le deležno primerne obojestranske uprave, ki bo temeljila na (obojestranski) želji, da se uresniči prihodnost, o kateri smo začeli sanjati leta 2007 z dejanskim padcem meja. Tak tip uprave bo potem lahko kazal tudi primerno smer državama, ki bosta ta prostor lahko čuvali kot punčico v svojem očesu, saj bo predstavljal specifiko združevanja moči, ki naj bi bil cilj evropskega povezovanja, ter obenem ekscelenco, ki bi omogočala prepoznavnost. Edinstvenost prostora bi tako lahko postala ugledno središče razvoja, ki bi omogočalo prehajanje različnih meja. Geslo »Go borderless!« naj torej ne ostane le parola, temveč postane programski način razmišljanja: meje se lahko prehajajo na različne načine.
Kako?
Z gradnjo kulturnega središča, ki bi združevalo silnice Evrope, tiste Evrope, ki se je rodila iz antičnih grških embrijev, bila deležna krščanskega humanizma, srednjeveške kulture /…/
David Bandelj
Dodaj komentar