(iz tiskane izdaje, izid: 23. decembra 2020)
Nasproti opere v Budimpešti je takoj po drugi svetovni vojni živela glasbena družina judovskega porekla. Materine starše so ubili v koncentracijskih taboriščih, družina Fischer pa je preživela sistematično preganjanje Judov, ki se je na Madžarskem začelo 1933, in živela za glasbo. Bratca sta skozi okno opazovala glasbenike, ki so vstopali v opero, in že kot otroka pela v otroškem opernem zboru. Za mizo so se pogovarjali, kako je kateri od slavnih dirigentov dirigiral ta in ta stavek določene simfonije. Iván pripoveduje, da je bilo doma edino vprašanje, kateri inštrument boš igral, da ga ne bi, sploh ni prišlo v poštev – sam je izbral klavir, violino in violončelo, ki se mu je v mladosti najbolj posvetil. Pozneje sta oba brata doštudirala dirigiranje na Dunaju pri Hansu Swarowskem in začela uspešni dirigentski karieri po zmagi vsak na svojem dirigentskem tekmovanju.
Starejši Ádám, rojen 1949, je do danes cenjen dirigent Dunajske državne opere in njen častni član, ki ga imajo člani orkestra zaradi njegovega humorja in iskrivosti zelo radi. Mlajši Iván, rojen 1951, pa je – kot v vsaki pravljici mlajši bratje počnejo – začel utirati nove poti. Vedno se je spraševal, zakaj so orkestri postali tako rigidni, nepremični, zamrznjeni v ritual. Želel si je uživati v tem čudovitem delu življenja, simfoničnem orkestru. Iván od začeta svoje kariere ni maral 90 odstotkov dela uspešnega dirigenta, niso ga zanimali glamur, moč, hierarhija, način dela s slavnimi orkestri … Všeč mu je samo glasba. Slavni stari orkestri po njegovem mnenju ohranjajo svoje vrednote, kot je njihov tipični zvok, in želijo ves čas kazati, kdo so; dirigent ima na ta zvok in to držo malo vpliva. Zdi se mu, da slavni orkestri zelo dobro delujejo z dirigenti, ki pred njimi le mahajo z rokami in so nad orkestrom očarani; sam pa želi ustvarjati in vnašati lastne ideje v kreativen proces.
Leta 1983 je s prijateljem Zoltánom Kocsisem razburkal budimpeško glasbeno prizorišče. Ustanovila sta namreč Budimpeški festivalski okester (Budapest Festival Orchestra, v nadaljevanju BFO). Najprej je bila to politična revolucija: pojavil se je nekdo, ki si je drznil misliti orkester zunaj ustaljenih režimskih struktur. Glasbenike je želel dobro plačati, še več, želel je, da bi bili glasbeniki v orkestru srečni in ustvarjalno izpolnjeni ljudje. Zato je bil BFO sprva mišljen kot projektni orkester, da ne bi zapadel v rigidno rutino, ki se ji je poskušal izogniti. Prvi koncert se je zgodil za božič 1983, saj je bil to edini dan, ko so bili vsi glasbeniki prosti – in takoj je nastala senzacija. Koncert je bil neverjetno uspešen in je postal vsakoletna tradicija. Zadnjih nekaj let so uvedli tudi zanimivo novost – izvedbo skladbe po izboru občinstva kot božično darilo občinstvu. Vsak poslušalec izbira med več sto skladbami, na koncu vsi glasujejo med tremi najpogosteje izbranimi in orkester izvede najljubšo takoj, brez vaje.
Iván Fischer je z BFO želel uresničiti svojo vizijo tega, kar bi glasbeni svet po njegovem mnenju moral biti. Razbiti hierarhijo in razdaljo med dirigentom in inštrumentalisti, med vodji sekcij in tutisti. V BFO se vodje sekcij menjujejo in lahko se zgodi, da koncertni mojster s prejšnjega koncerta na naslednjem igra na zadnjem pultu. Prav tako se člani orkestra predstavljajo kot solisti in sodelujejo pri promociji koncertov – vidimo jih lahko na mnogo videih, ki se zadnja tri leta pojavljajo na družbenih omrežjih in spletni strani BFO. Igranje mora ohraniti idejo igre, veselje do življenja, ustvarjanja. Veliko orkestrov danes dela, ne pa se igra, pravi Fischer. BFO poskuša glasbenikom omogočiti, da živijo in ustvarjajo iz notranje otroške energije.
Pomembna je tudi svoboda gibanja – Fischer vedno spodbuja glasbenike, da se gibajo v skladu s potrebami svojega telesa. Zato ga radi povabijo, da dela z mladimi v okviru EUYO (Mladinskega orkestra Evropske unije). Fischer želi, da je vsak posameznik svoboden in zvest samemu sebi, in je velik nasprotnik tehnično pravilnega igranja brez napak kot najvišjega ideala. Trdi, da se na avdiciji vedno raje odloči za inštrumentalista, ki igra strastno in prepričano, čeprav nepopolno; da vedno izbere kaos, ne pa perfekcionizma.
/…/
Jera H. Petriček
