Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
Znotraj svojega ustvarjanja se tudi sama
sprehajam po robu. Zanima me, kdaj je
glas še glas, kdaj se prelevi v šum, ropot,
nekaj repetitivnega, kar težko povežemo s
človeškim glasom. Zanimive so pokrajine
nekega vmesja oziroma zdrsa glasu
nekam drugam.
Irena Tomažin Zagoričnik je vsestranska umetnica, ki s plesom, koreografijami, performansi, improvizacijo in petjem raziskuje razsežnosti glasu. Zlasti v odnosu do telesa in prostora. Njen plodoviti umetniški opus in zlasti pedagoško udejstvovanje v okolju že dve desetletji plemenitita slovensko in mednarodno okolje.
V Sloveniji in tujini slovite kot performerka in ustvarjalka eksperimentalne improvizirane glasbe. Osrednji del vaše ustvarjalne prakse so glasovno-gibalne delavnice, ki jih izvajate na platformi TWIS The World is Sound, pri kateri sodelujete z zvočnim skladateljem in umetnikom Alessijem Castellacijem. Prosim, povejte kaj več o t. i. glasnih delavnicah, kot jih imenujete. Kaj je osrednje vodilo raziskav in vašega poučevanja?
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj poučevala in vodila delavnice. Življenje me je privedlo do tega. The World is Sound je projekt mojega dragega sodelavca Alessija Castellacija, ki je to platformo tudi zasnoval. Srečala sva se pred desetimi leti v skupini posameznikov, ki izhajamo iz plesa pri projektu This Variation Tina Sehgala. Takoj sva se ujela, saj oba zanima glas. Na Alessijevo prvo povabilo sem vodila delavnico v Berlinu in očitno mi gre to dobro od rok, saj znam slišati in videti ljudi. Delavnice me zelo radostijo, zanima me, kako drugi delujejo z glasom in ga doživljajo ter se izražajo.
Izjemno zanimiv je avtorski pristop prepletanja gibanja, glasu in diha, ki ga razvijate v svojih enigmatičnih kreacijah in akuzmatskih eksperimentih. Prej ste omenili, da ste svojo umetniško pot pravzaprav začeli kot plesalka. Kdaj se je rodilo vaše zanimanje za raziskovanje glasu?
V preteklosti mi je bil bližje plesno-gledališki oder. Z glasom sem se začela ukvarjati zelo pozno pri petindvajsetih letih, ko sem se zavedela, da pravzaprav imam glas. Danes pa je glas prevzel dominantno vlogo v mojem ustvarjanju in tudi gibanje in ples izhajata iz glasu, iz nevidne in neotipljive materije. Glas je del telesa, pri tem pa se poigravam z vprašanjem, zakaj ga opazovati, kako potuje skozi telo in ga oblikuje. Spominjam se, da sem se pred časom zelo razveselila kritike ene svojih predstav, ki jo je Blaž Lukan naslovil Kipar glasu. Nenehno se poigravam s tem, kaj je telo in kaj je glas. Irena Z. Tomažin Glas je živ in gre za zelo posebno bitje
Katere vidike glasovne reprezentacije posebej obdelujete z udeleženci posameznih delavnic? Večinoma so na delavnicah performerji oziroma gledališčniki. Moje delavnice so sicer odprte za vse, saj načeloma lahko poje prav vsak. Moderna konvencija sicer narekuje, da pojejo le določeni ljudje. V starih časih pa je nekdo zapel in ostali so se mu pridružili. V preteklosti je šlo za drugačno vrsto poslušnosti, kot velja danes, ko šolski sistem kulturno vztraja pri določeni normi. Ko izvajam delavnice, izhajam iz tega, da je vsako telo poseben, izjemen instrument. V to ne le verjamem, to je moja nenehna izkušnja. Udeleženci pridejo na delavnico s telesom in glasom, kot ga imajo. V bistvu me bolj zanima notranji pretok glasu, dojemanje glasu. Izkušnja z glasom nasploh se mi je razslojila na več ravni. Seveda, odvisno tudi od udeležencev delavnice in njihovih motivov. Včasih smo se bolj posvečali besedilu, natančneje temu, kako iz njega izvabiti melodijo oziroma jo v njem prepoznati. Če pa gre za plesne strokovnjake, povežemo glas z gibom. Raziskujemo, kako je glas koreograf plesa, giba v prostoru. Včasih gre za ljudi iz pevskega spektra in iskanje glasovnega izraza. Menim, da nimamo le enega avtohtonega glasu, temveč gre bolj za raziskavo notranjih pokrajin, v katere se glas vpisuje.
Letos ste bili skupaj s francoskim umetnikom Frédéricom D. Oberlandom izbrani v kohorto umetnikov, ki bodo sodelovali na platformi za inovativno glasbo in avdiovizualno umetnost SHAPE 2022-23.
Platformo upravlja zveza 13 evropskih festivalov. Kaj prinaša sodelovanje v prestižnem programu omenjene platforme? To je lepa potrditev, ki se je veselim. Hvaležna sem za priložnost. Sledim preprosti ambiciji: upanju za čim več nastopov. Nastopila bova na Festivalu Sonica v Ljubljani in na Festivalu UH v Budimpešti, ki mi je zelo ljub. Pred leti sem tam namreč nastopila s projektom Crying games z diktafoni, zdaj pa bova nastopila s Frédéricom.
Vajin najnovejši album ARBA, DÂK ARBA je bil izdan pri švicarski založbi Halow Ground. Album je nastal na osnovi zvočno-fotografske instalacije Fanny Béguély. Ali je to vaše prvo sodelovanje z multiinstrumentalistom Frédéricom D. Oberlandom in Fanny Béguély?
Tako je, projekt sva posnela v Franciji v sodelovanju z vizualno umetnico Fanny Béguély, ki s kemikalijami poslikava fotografije. Tokrat se je ukvarjala s temo delfskega oraklja Pitija in Frédéric se je spomnil name, saj se poznava s festivala Irtijal 2018 v Bejrutu, kjer je nastopil s skupino Oiseaux-Tempête. Tam sem imela solo koncert in z bobnarjem Michaelom Zerangom ustvarila /…/
Teja Rot
