23. april 2020
(Ljubljana, pomlad 2020 ali »Kako je bajka nazadnje postala resnični svet.«)
teden 1
Samoizolacijo začenjam dve nadstropji nižje, kjer je Slavko Grum preživel svojih nekaj let v Ljubljani. Jutranja cikorija. V bloku nasproti opazujem obraze, ki zazrti v notranji atrij, prežijo na »gogijevski dogodek«. Računalnik, telefon, sosed, prijatelj, učenec; COVID-19 je del vsake informacije. Dvomim, nekaj malega razumem, marsičesa ne vem.
teden 2
Kako ubežati eksponentnim grafom, strah darujočih člankom, hipotezam črnih scenarijev? Umevanje realnosti je na preizkušnji. Sosed pri odprtem oknu vsako popoldne ob 18ih s klavinovo pribija Claydermanovo Balado. Prekinem motivično analiziranje simfonije, čakam, v gnusu do estetike slišanega bruhnem v smeh, sedem za klavir in mu ob poklicni deformaciji – gradi na kvalitetah in ne na pomanjkljivostih, pritegnem v paralelah.
teden 3
Telefonski klici, maili, sporočila: »torej julijski festival bo?«, »a koncertov ne boš odpovedal?«, »vse se odpoveduje!«, panika ljudi, kot da se zgubljajo v gozdu treh dreves. Ob čakanju, da bo vlada končno vrgla žarke umne ideje, poskušam najti izolacijo znotraj izolacije. Telefon je v »načinu letenja«, računalnik poklopljen. Knjige, partiture, klavir, tek na grad, peka kruha, slikanje, že dolgo dnevi niso bili tako kreativni.
teden 4
Iz pur-pene izdelam notno stojalo, razžagam svoje staro zložljivo kolo, da izdelal bi poganjalček za malo Lučko. Knjige, partiture. Učenci vadijo bolje kot pri pouku v živo. Soseda bere Kafkin Proces, spet drugi kot mali jamski Platoni zrejo skozi okna, da ujeli bi čim več senc v lastne dnevne sobe – za krepitev dobrih misli in vzpon volje.
teden 5
»Danes«. Zanimanje za prostor se zmanjšuje, zanimanje za čas se skoraj izniči, utopije želj, beg v dejavnost. »Jutri«. Živeli bomo skupaj, vplivali drug na drugega, a še zmeraj bomo in povsod sami zase. Nekdo še naprej živel bo v kozarcu, drugi v mizi, tretji bo stopil ven in šel, zaljubljenci bodo še naprej obupno poskušali v objemu zliti skupaj ločene ekstaze v eno samo nadčutnost. Kje bo znanost, kje umetnost, tehnokracija, demokracija, dehumanizacija? Bo družba gospodovala tehniki ali tehnika družbi. Je to sploh pomembno znotraj zlatega veka politike? Moč duha je vrlina posameznika, vrlina države pa naj bi bila varnost. Svoj dan, svoj svet, urejamo. Vse uredimo. Vse razpade. Spet uredimo in na koncu razpademo sami. Vedno najdemo nekaj, česar nimamo. In vedno življenje beži mimo. Le kako bežati z njim, brez da bi bežanje zakrivalo bežanje lastno. Včasih smo kot otroci, ki nam v temi, če pade nam kresnica v dlan, ves strah skopni, ker mislimo, da je dan. Kako varno ujeti se v navidezno svobodo? Ustvarjalnost in kreativnost.
Tilen Draksler
dirigent, pianist
