(iz tiskane izdaje, izid: 30. marca 2021)
Beseda libreto (knjižica) izhaja iz časa, ko so pred premiero opere izdali knjižico z natisnjenim besedilom opere, večkrat tudi s prevodom, na kateri je bil podpisan le avtor besedila. S pomočjo libreta je občinstvo lahko vnaprej prebralo zgodbo in pri njegovi uporabi med opero je dogajanju lažje sledilo. Letos bom raziskovala nastajanje libretov pri različnih skladateljih, odnos skladatelja in libretista ter delovanje opere kot umetniške oblike v zadnji polovici tisočletja.
Mozart predstavlja vozlišče mnogo opernih principov, saj je seznanjen tako z italijansko kot tudi s francosko in nemško opero, zasidran v tradiciji in zvest sodobnosti ter svojemu geniju. Pri svojem delu se ukvarja tudi z izbiro jezika – italijanščina ali domači jezik (nemščina). Mozartove opere so eden od vrhuncev te zvrsti in zasluga za to gre predvsem njegovemu izjemnemu dramaturškemu instinktu. V članku povzemam veliko ugotovitev iz knjige Der Musick gehorsame Tochter. Mozart und seine Librettisten, ki jo je napisal Hanjo Kesting; tudi citati iz Mozartovih pisem so iz tega vira v mojem prevodu.
Miloš Forman v filmu Amadeus instinktivno izjemno verodostojno predstavi genialnega skladatelja in njegov način komponiranja, izvrstno predstavi svet gledališča, v katerem je deloval, in tudi Mozartovo osebno prizadevanje za uprizoritev tematik, ki so ga zanimale in so bile zelo uspešne na gledaliških deskah. Leta 1784 je premiera Beaumarchaiseve Figarove svatbe v Parizu doživela nezaslišan uspeh. Dvornemu libretistu Da Ponteju je uspelo prepričati cesarja Jožefa II., da je leta 1786 dovolil Mozartovo operno uprizoritev Figarove svatbe na njegov libreto, čeprav je bil gledališko uprizoritev prepovedal. Da Ponte je cesarju zagotovil, da je pri ustvarjanju libreta iz gledališke predloge odstranil vse moralno sporne dele. Opera Figarova svatba je presegla tradicijo in napovedala skorajšnjo francosko revolucijo že s postavitvijo služabnikov v glavne vloge, z arijami ob spremljavi celotnega orkestra, česar so bili prej deležni le plemiški liki.
Prva samostojna opera – Idomeneo
Wagner je trdil, da je Mozart kot glasbeni genij brez skrbi skladal na besedila, katerih vsebina in kakovost sta bili zanj drugotnega pomena. Iz pisem, ki jih je pisal očetu med postavljanjem opere Idomeneo v letih 1780 in 1781, pa je popolnoma jasno, da je Mozart z izredno pazljivostjo sestavljal učinek celotne opere kot predstave. Ni mu šlo samo za glasbo, ampak v prvi vrsti za gledališki učinek, ki mora biti popoln in prilagojen občinstvu. Hkrati je moral upoštevati zahteve uveljavljenih starejših pevcev, da so njihove arije spevne in napisane »na njihov glas«. Kot skladatelj je našel kompromis in vztrajal, da lahko arije prilagodi pevcu, pri ansamblih pa si jemlje popolno kompozicijsko svobodo (in odgovornost!). Piše: »Rekel sem; najdražji prijatelj! – če bi vedel za eno samo noto, ki bi se morala v tem kvartetu spremeniti, bi to nemudoma storil. – samo – še z nobeno stvarjo v tej operi nisem bil tako zadovoljen kot s tem kvartetom; – in poslušajte ga samo enkrat skupaj – potem boste gotovo drugače govorili –.« Po tem pogovoru se je uveljavljeni in slavni starejši pevec Raaff umiril in odpel svojo linijo v kvartetu brez pritoževanja.
Mozartov oče Leopold je predstavljal tudi vez med libretistom Varescom, ki je živel v Salzburgu, in skladateljem, ki je nadzoroval pripravo opere v Münchnu. Wolfgang je očeta prosil za prenekatero spremembo libreta, da je dramaturški lok po mnenju skladatelja dogajanja potekal bolje. Vse je v pismih utemeljil tako, da je prepričal očeta, ki je potem prepričal libretista o nujnosti sprememb. Naj navedem nekaj znanih primerov: v zadnjem prizoru drugega dejanja je prvotno med dvema zboroma stala arija Idomenea – Wolfgang si je namesto tega zaželel recitativ, saj je želel na odru uprizoriti hrup in zmešnjavo ob dinamični spremljavi orkestra, kar naj bi postal najboljši prizor v operi, ne pa ustaviti toka dogajanja z arijo. Veliko besedila je tudi skrajšal, včasih brez blagoslova libretista, da bi glasbena drama dosegla boljši učinek. Za tretje dejanje Idomenea je napisal 90 minut glasbe, pri premieri pa uporabil samo polovico materiala, da je glasbena drama bolje tekla. Precej je skrajšal recimo monolog podzemeljskega glasu, saj bi se po njegovem mnenju sicer izgubila grozljivost, ki jo je želel ustvariti. O tem slavni citat: »Če bi v Hamletu duh ne govoril tako dolgo, bi imel njegov govor večji učinek.«
Dunaj
Iz pisem je razvidno, da je Mozart sebe dojemal kot tistega, ki bi cesarju Jožefu II., ki je bil velik navdušenec nad gledališčem, lahko ustvaril nemško opero. To je bila po mojem mnenju njegova največja poklicna želja in izziv – ustvariti vrhunsko opero v domačem jeziku, in to v svetovljanskem okolju velike prestolnice, ki je bila v stiku z najnovejšimi dosežki tako na področju gledališča kot tudi literature in družbe. Zato sta si z očetom kmalu po uspešni premieri Idomenea začela prizadevati za …
/…/
Jera H. Petriček
Dodaj komentar