29. marec 2022
Nehvaležni grof, ki ni vedel, kako pomembno delo je dobil
Šest inštrumentalnih koncertov (BWV 1046–1051) Johanna Sebastiana Bacha (1685 – 1750) je ime »brandenburški« dobilo zato, ker jih je posvetil brandenburškemu mejnemu grofu Christianu Ludwigu von Brandenburg.
O Bachovih Brandenburških koncertih običajno razmišljamo kot o enotni zbirki, v resnici pa so precej nenavadna skupina del, ki imajo skupno le idejo »koncerta«. Na začetku stoji francosko pisano posvetilo, datirano v Köthnu, 24. marca 1721. Bach jih je napisal z mislijo, da mu bodo pomagali pri nadaljnji uveljavitvi in morebitni novi službi.
Brandenburški mejni grof, za katerega je Bach igral med pogajanji za novi čembalo za Köthen, je od Bacha zahteval nekaj skladb. Leta 1721 mu je res poslal šest partitur. Čeprav so bile napisane posebej za inštrumentalne sile v Köthnu, se brandenburški grof Bachu ni niti zahvalil, mu poslal honorarja ali uporabil partiture.
Kljub temu da je grof z njimi tako ravnal, so koncerti pomemben dogodek v zgodovini žanra koncerta. Sledijo Vivaldijevemu vzorcu (oblika z ritornellom), saj se tu ne izmenjavata manjša in večja skupina inštrumentov (kot v concerto grosso), ampak temeljijo na različnih kombinacijah s solisti. Bachove kombinacije so povsem nove: nekateri koncerti temeljijo na enotnem godalnem zvoku (št. 3 in 6), spet druge pa na mešanicah pihalnih in godalnih inštrumentov ter glasbil s tipkami.
Najbolj nenavaden je peti koncert, ki je napisan za čembalo. Ne samo, da slavi nov čembalo, kupljen leta 1719, ampak kaže tudi začetek novega sloga koncerta – koncerta za inštrumente s tipkami. Pomislite samo, kako pomemben žanr je postal klavirski koncert v 19. stoletju.
Od šestih, eden najbolj znanih ostaja Brandenburški koncert št. 2, v F, za trobento, flavto, oboo in violino kot soliste in godalni ansambel s continuom. Če poznamo njegovih začetnih 8 taktov, ki jih zaigrajo vsi skupaj in predstavljajo ritornello, nam bo cela skladba zvenela domače. Ima tri stavke, v zaporedju hitro – počasi – hitro. Part trobent je izjemno težak in je bil verjetno napisan posebej za dvornega trobentača iz Köthna, Johanna Ludwiga Schreiberja. Dobro je obvladal clarino tehniko (igranje v visokem registru). Šele z razvojem inštrumentov (predvsem z dodatkom ventilov) v 20. stoletju in s prihodom novih inštrumentov, kot je B piccolo trobenta, je postalo možno skladbo ponovno izvajati kot je bilo predvideno.
Omenjenem koncertu lahko prisluhnete na posnetku iz leta 1958, na katerem igra Komorni orkester iz Mainza, dirigira pa mu Günter Kehr. Ansambel je posnel čez sto posnetkov baročne glasbe.
AS
Dodaj komentar