(iz tiskane izdaje; izid: 26. junij 2020)
V tiskani izdaji revije odpiramo dve daljši dokumentarni seriji, v katerih boste spoznali kantavtorstvo in jazz. Nadaljevanka o jazzu bo iz različnih zornih kotov spoznavala osrčje jazza. Odkrivali bomo njegove posebnosti, lastnosti in formalne skrivnosti ter vam hkrati ponudili vodila k posluhu. Tokrat bomo poskušali to glasbo (ne) definirati, odkriti naravo njene pojavnosti in oblikovati oprijemljive temelje za našo nadaljnjo raziskavo.
–
Vključujoča brezbrižnost
Jazz je danes ujet nekje med institucionalno elito, ki šteje to glasbo za preveč ljudsko, in popularnimi trendi, za katere je jezik jazza preveč kompleksen, da bi postal masovno všečen. Čedalje manjša priljubljenost in prisotnost v medijih sta tudi razlog za zaprtje številnih jazz klubov po svetu, zato se zdi, da je jazz že desetletja v krizi. To, da ga v ploščarnah najdemo pogosto ob boku resne glasbe, priča, da je postal nekakšna ekskluzivna oziroma glasba manjšine. Če pa bi slednjo vprašali, kaj sploh je jazz, bi najbrž dobili številne različne in posplošene odgovore, denimo da gre za pretežno improvizirano glasbo, s specifično poudarjeno ritmiko in v domeni afroameriške populacije.
Kot smo že uvideli pri spoznavanju korenin jazza in njegovega nadaljnjega razvoja, je to glasba zelo hibridne oziroma vključujoče narave, ki si je v svoji zgodovini prilaščala številne prvine drugih glasb, ne da bi se pri tem kaj dosti ozirala na različne tradicije in izvore. Ta mnogoterost širokega spektra glasbe je eden od razlogov za težavno definicijo jazza, ki preprosto presega njegove izvorne korenine in elemente. Nekateri ga zato pojmujejo kot diskurz ali sistem vplivov, kjer se različni teksti združijo, in točko, kjer nastanejo različni novi simboli. Znotraj jazza gre prej za nekakšno matrico elementov, ki so vedno prisotni v njegovem razvoju, in ti se spreminjajo le znotraj lastnih permutacij in kombinacij. Dokaz tega je ohranitev vseh jazzovskih slogov, ki nikoli ne grejo v pozabo, ampak se vedno znova skozi njegove elemente vračajo v novih jazzovskih govoricah. Avantgardni multiinštrumentalist in skladatelj Anthony Braxton je podal grobo shemo dinamike razvoja jazza. Glasbenike in njeno sceno deli v tri skupine. V prvo se uvrščajo t. i. prenovitelji, ki s spreminjanjem glasbe hkrati spreminjajo njene strukturalne značilnosti ter s tem ogrožajo širši glasbeni in socialni red. V srednjo skupino te razvojne osi spadajo stilisti, ki prevzamejo novosti prvih, jih rekodificirajo in ustvarijo glasbo, sprejemljivejšo za širše občinstvo. Gre za nekakšne tehnokrate, ki iz novosti oblikujejo določen slog.
Ali morda obstaja kakšna podobnost med saksofonskim igranjem Johna Coltrana in njegovega stilskega naslednika Charlesa Lloyda v skladbah John Coltrane: Summertime (My Favorite Things; 1961) in Charles Lloyd Quartet: Love Ship (Dream Weaver; 1966)?
/…/
Tadej Stolić
Dodaj komentar