Lucija Mlakar, violina
Urška Horvat, violončelo
Katja Činč, klavir
Koncertni cikel GM oder 2012/2013
Slovenska filharmonija, Dvorana Slavka Osterca
18. aprila 2013, ob 19.30
Osterčeva dvorana Slovenske filharmonije je v četrtek, 18. aprila,gostila tri mlade glasbenice, violinistko Lucijo Mlakar, violončelistko Urško Horvat in pianistko Katjo Činč, ki že od leta 2008 delujejo kot Klavirski trio Amarilis. V začetku je bila njihova mentorica izr. prof. Marina Horak, potem pa red. prof. Tomaž Lorenz, trio pa se še naprej razvija pod mentorstvom članov Tria di Parma. Trio Amarilis je tokrat nastopil v sklopu koncertnega cikla GM oder v organizaciji Glasbene mladine Slovenije.
Doživetju je posebno svežino dala izbira prvih dveh del, ki žal niso ravno pogosto na koncertnih sporedih. Najprej smo slišali Trio za violino, violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca, obsežno dvostavčno delo z močno povednostjo, ki od izvajalcev zahteva ne le tehnično dovršenost, temveč tudi temperament in globoko osebno angažiranost, ne le mase zvoka,temveč tudi maso čustev. Članice tria so podale izjemno dramatično in poosebljeno interpretacijo, ki se je kazala v bogastvu kolorita, filigransko izdelanih učinkih v dinamiki ter veliko senzibilnost v odnosu do vsebine glasbenega dela, vsebine, ki jo nakazujeta že naslova stavkov (Maestoso lugubre, Marcia funebre). Sledil je Klavirski trio v G-duru, eno izmed zgodnjih del Claudea Debussyja, napisano še v značilnem francoskem romantičnem slogu, vendar z jasno nakazanimi prvinami Debussyjevega razvijajočega se impresionizma, prepoznavnega v izrazitem kolorizmu ter v uporabi pentatonike. Izvedba je očarala s poetičnostjo in lahkotnostjo, kantilene so bile spevne, bogata harmonska struktura pa poudarjena z visoko kakovostjo tona. Mlade glasbenice so izžarevale veselje in življenjsko energijo, ki sta odsevali tako njihovo lastno mladost kot tudi mladost skladatelja v času nastanka tega Tria.
Po premoru je sledil cikel Štirje letni časi Astorja Piazzolle. Skladateljeva dela, ki so na splošno zelo priljubljena (ne zgolj med klasičnimi glasbeniki), pri nas pogosto izvajajo.Moram pa reči, da tako temperamentne in globoko ekspresivne izvedbe zagotovo še nisem slišal. Podobna je bila tudi reakcija navdušenega občinstva. Glasbenice so ujele skladateljevo viharno čustvenost in dramatičnost, vendar brez vsake grobosti in s pridihom nostalgije, „kavarniške“ sproščenosti in„življenjske“ pripovednosti. Članice tria Amarilis odlikujejo velika muzikalnost, izvrstna tehnika, sproščena in uigrana skupna igra, pri tem pa je zvok tako homogen in povednost tako enotna,kot bi na odru stal en sam glasbenik. Glasbenicam čestitam za dosedanje uspehe v upanju, da bomo njihovo skupno glasbeno pot lahko spremljali še veliko let.
Prispevek je bil objavljen v reviji Glasna junij-julij 2013 (letnik 44, št. 3)
