(iz tiskane izdaje, izid: 23. decembra 2020)
Ustvarjalnost je vsem znan pojem, a hkrati tako izmuzljiv v opredeljevanju, da ga je težko kratko in enoznačno defi nirati. Ta izjemna človeška sposobnost, lastnost oz. pravzaprav danost omogoča izvirne rešitve, nove zamisli, koristne izdelke na najrazličnejših področjih človekovega delovanja. Ne spada le v umetniške svetove, v glasbeni umetnosti pa jo v ožjem smislu povezujemo s kompozicijo in improvizacijo.
V Sloveniji je ustvarjalnost začel obširno raziskovati Anton Trstenjak v okviru psihologije. Priznani proučevalec ustvarjalnosti Jan Makarovič je Trstenjakov psihološki vidik ustvarjalnosti nadgradil še s sociološkim in antropološkim pogledom ter ustvarjalnost opredelil kot bistvo človeka in najvišjo obliko njegovega samouresničenja. Ugledni madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi pa ugotavlja, da sta za marsikoga ravno raziskovanje in ustvarjanje nečesa novega vir sreče. »Ustvarjalnost vidim kot del našega blagostanja in tudi duševnega zdravja; odvrača nas od dogmatizma in od strahu pred neuspehom. V trenutkih ustvarjanja smo vitalni, pretočni, živi, odprti, radovedni,« pripoveduje dr. Ilonka Pucihar, ki na ljubljanski Akademiji za glasbo predava specialno didaktiko in pedagoško prakso, pri poučevanju klavirja na Glasbeni šoli Vrhnika pa vključuje glasbeno improvizacijo, ki jo že vrsto let proučuje.
Glasbena improvizacija je proces sočasnega izmišljanja in realiziranja glasbe; sledi načelu intuitivnega odzivanja, je spontana in zato avtentična. Po besedah dr. Ilonke Pucihar je zahtevna naloga za poustvarjalca, ki mora v hipu dostopati do svojih glasbeno-motoričnih vzorcev in jih spreminjati ter kombinirati. Glasbena improvizacija je sestavni del številnih glasbenih kultur in zvrsti po svetu ter je bila nekdaj tudi stalnica t. i. klasične glasbe. Spomnimo, da je bilo nekdaj povsem običajno, celo pričakovano, da so npr. pianisti improvizirali uvodne dele skladb ali začeli svoje recitale z improvizacijo. S takim »preludiranjem« so se bolje seznanili z inštrumentom in pripravili občinstvo na primerno vzdušje; pri nastopu zbora z orglami je imela uvodna improvizacija organista tudi funkcijo intonacije za pevce; igranje bassa continua je bilo v veliki meri improvizirano; pevci so nekoč da capo arije popestrili s svojimi koloraturami; ravno tako so bile solistične kadence na koncertih pogosto improvizirane, če naštejemo nekaj primerov. Glasbeni interpreti so bili rastem z glasbo Vlll. nekoč praviloma spretni improvizatorji, veliki skladatelji pa so bili pogosto tudi vešči izvajalci in improvizatorji, kar pa se je s časom spremenilo. Drugačen odnos do glasbenega dela, potreba po natančnem zapisovanju glasbe, specializacija poklicev, usmerjenost k tehnični brezhibnosti in drugi dejavniki so prispevali k temu, da se je proti koncu 19. stoletja tradicija klasične glasbe usmerila predvsem v dosledno interpretacijo skladateljevega glasbenega zapisa in je, kljub vnovičnemu vzniku z aleatoriko sredi 20. stoletja, še danes redkost.
/…/
Helena Filipčič Gardina
Dodaj komentar